Ko odpenjam gumbe na beli laneni srajci in zdravnici pokažem posledice, ki jih je rak pustil na mojem telesu, v glavi še kar meljem o nespečnosti in pomanjkanju spanja. Večkrat se zalotim, sploh v neprijetnih situacijah, v katerih ne morem kaj veliko, da v glavi preštevam ali naštevam znana dejstva. Nekako lažje mi je, če se česa oprimem, četudi neumnih misli o spanju, kot da se ukvarjam s tem, kaj zdaj zdravnica misli, premleva – morda svojih ugotovitev noče povedati na glas?
Spanje je ena izmed prvih fizioloških funkcij telesa, ki se v dramatičnih okoliščinah (beri: boleznih) poruši. Prav dober spanec nas posredno ščiti pred različnimi okužbami. Raziskave so pokazale, da ljudje, ki dobro spijo dlje kot sedem ur, redkeje zbolijo za vnetji dihal kot tisti, ki spijo manj kot pet ur. Tudi sama sem v preteklosti nasedala raznim uspešnim »mnenjskim voditeljem«, ki se še vedno hvalijo, da spijo le po štiri ure na noč oziroma celo manj. Ker – zakaj bi spali, če lahko delamo?
Najuspešnejši in najbogatejši zemljani se že leta hvalisajo z minimalno količino spanja; med njimi sta tudi nekdanji ameriški predsednik Donald Trump in lastnik Tesle Elon Musk. Dober marketinški trik, ni kaj, češ, onadva ne potrebujeta spanja, onadva sta super junaka. Ne samo da so te izjave neresnične, so tudi neodgovorne in zato tudi nevarne. Musk je v enem izmed svojih nedavnih intervjujev vendarle priznal, da opaža, da je zaradi pomanjkanja spanja manj produktiven. Če mora Teslin avtomobil napolniti baterije, potem jih moramo najbrž tudi mi. Svetovna zdravstvena organizacija in Evropska akademija za nevrologijo sta prepoznali nujen pomen spanja za zdravje naših možganov. Pred dvema letoma je Ameriško združenje za srce uvrstilo spanje med osem bistvenih dejavnikov za pravilno delovanje srca in ožilja, saj so ugotovili, da kronično pomanjkanje spanja vodi v slabšanje kognitivnih funkcij, zaradi česar doživljamo neuspehe v šoli ali službi, množijo se kronična obolenja in tudi debelost. Zaradi premalo spanja se namreč zmanjša izločanje dveh hormonov, grelina in leptina, ki oba uravnavata naš apetit. Ker jima ne damo dovolj časa, da bi delovala, smo v budnem stanju bolj lačni, obenem pa nimamo občutka sitosti, ko se najemo. Tako zaradi nespanja postajamo čedalje debelejši.
Čas surovega kapitalizma, v katerem živimo, nas priganja, da smo ves čas prisotni in v pogonu. Kot roboti. Ne znamo in tudi nočemo se več izklopiti. V posteljo nosimo svoje težave, probleme rešujemo pozno v noč, v večernih urah, izven službenega časa, odgovarjamo na mejle, nalagamo si vse več dela, ne znamo reči ne in ponoči spimo s telefonom zraven glave, za vsak primer. Da ne bi česa zamudili. In generacije, ki nas gledajo in prihajajo za nami, se bodo znašle v še večjem stresu, saj se že zdaj ne znajo »izklopiti«.
V Kaliforniji so prisluhnili raziskavam o težavah mladostnikov zaradi pomanjkanja spanja, zato so že pred nekaj leti sprejeli odlok, da se osnovne šole ne smejo začeti pred osmo uro zjutraj, srednje pa ne pred deveto. Slovenskim otrokom pa nalagamo čedalje več šolskih obveznosti, nalog in nepotrebnega stresa. Številni naši šolarji vstajajo ob šestih zjutraj, da pridejo pravočasno do šole, veliko jih ima pred poukom predure, krožke, treninge in ne vem, kaj vse še. Pa so naši šolarji zaradi uvedbe devetletke kaj pametnejši in bolj usposobljeni za življenje, ki jih čaka? Ni videti.
Morda se bodo pa tudi na našem šolskem ministrstvu enkrat le zganili – vendar zagotovo ne v tem vladnem mandatu – in ugotovili, da sistem devetletke slabo vpliva na naše otroke, da jim je naložil kup nepotrebnega piflanja in jih zavezal k dodatnemu letu šolanja. Našo družbo čaka na šolskem področju še ogromno dela, a za vodenje in reševanje problemov moramo imeti sposobne (in naspane) ljudi, ne pa nezainteresirane amebe, kot jih zadnja leta gledam v naši politični orbiti.
Mlada zdravnica pozorno tipa moje pazduhe, na koži čutim njeno nežno sapo. Temnolaso glavo približa mojemu oprsju, pazljivo opazuje brazgotine, ki so na moji koži ustvarile svojevrsten mozaik. Zemljevid nekega življenja. Otipa dojke, nič mi ni nerodno, navadila sem se že na roke neznancev, da se dotikajo mojega telesa. V minulih letih sem se slekla že pred toliko ljudmi na onkološkem inštitutu, da je ves moj zemeljski sram izpuhtel, izginil v neznano. Slačenje je postalo tako avtomatizirano, da se včasih pohecam že ob vstopu v ambulanto: »Se slečem takoj ali kasneje?« Ko me ob tem domisleku kakšna medicinska sestra zabodeno pogleda, ugotovim, da moja šala na žalost ni vsem zabavna. Ampak meni je, vedno znova.
»Poslala vas bom na mamografijo,« reče zdravnica. Na mamografijo? Spet? O ne.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
