Dvorana se je pričela polniti z zgoščenimi zvoki klepetanja gledalcev, ki so drug za drugim sedali na stole, odete v oguljen rdeč žamet. Malce razgibavanja nas je še čakalo, ko smo vstajali in se stiskali ob naslonjala, da bi zadnjim obiskovalcem omogočili prehod do sedeža, potem pa so luči mehko zamežikale in dvorano potopile v temo. Mame, očetje, babice, dedki, tete, strici in drugi povabljenci so pričakujoče usmerili pogled na odrske deske, ki so že pritajeno škripale pod težo drobnih korakov.
Čakala nas je plesna predstava deklic in deklet, starih od štiri do 16 let. V uvod so nas popeljale vse starostne skupine hkrati – medtem ko so se pod snopi žarometov starejše samozavestno zvrstile na oder, so se mlajše nerodno, a strašno ljubko prestopale in s pogledom drsele med publiko iščoč domače obraze. Tistim, ki so jih v polmraku vendarle uzrle, so oči zažarele, prek sijočih lic pa je leglo veselje, pomešano z olajšanjem.
Iz zvočnikov so se izvili prvi zvoki Disneyjeve pesmi, prizorišče pred nami pa se je spremenilo v mravljišče plesalk. Vsaka skupina je izvajala svojo koreografijo, a so kljub različnim gibom sestavljale zgodbo in nam v oči vabile solze. Gledalci smo ganjeno opazovali najmlajše punčke, ki so se izgubljeno sukale, da nam je tu in tam iz ust ušlo tiho hihitanje. Kako simpatično, sem pomislila, ko so držeč se za roke odhitele z odra.
Pred publiko je nato stopila voditeljica in napovedala ples deklic od devet do dvanajst let. Ko so dvorano preplavili udarni zvoki uspešnice A little party never killed nobody, so nas plesalke osupnile s prizori, ki jih nekateri nismo pričakovali. Mlada telesa so se naprezala pod hitrimi, agresivnimi gibi, neusklajenimi z ritmom glasbe. Roke in noge so opletale, kot bi tekmovale v hitrostnih sunkih, z vmesnimi vložki vrtenja glave, da so dolgi lasje, speti v čop, divje krožili po zraku. Občutila sem sram, ker sem ob prizoru pomislila na go go ples, a kmalu ugotovila, da nimam preveč bujne domišljije. Mlade plesalke so namreč v nadaljevanju postregle z zapeljivimi, koketnimi gibi, ki jih lahko vidite v seksi glasbenih videospotih. Bilo je groteskno strmeti v punce, ki so izvajale koreografijo odraslih žensk. Ozrla sem se okoli sebe in prečesala obraze – se mi je le zdelo, da so prav tako negotovo strmeli na oder? »Kaj se dogaja, kaj gledamo?« sem siknila v sestrično, ki je v odgovor skomignila z rameni.
Dvorano je napolnil aplavz in spraševala sem se, ali tudi drugi gledalci s cmokom v grlu udarjajo z dlanjo ob dlan. Sledilo je še več nastopov, gibi so bili skorajda enaki, večinoma brez kreativne koreografije, ki je, vsaj tako sem mislila, značilna za plesne nastope. Otroško normalnost so na oder prinesla le dekleta, mlajša od devet let. A kje se je zalomilo pri starejših? Kaj so razmišljale učiteljice plesa? Če so bili gibi pred predstavo znani tudi staršem, je tole večplasten problem.
Pozneje sem znanki omenila svoje pomisleke, a mi je pojasnila, da je to povsem normalen plesni program. Ko mi je smeje se pokazala video mlajše hčerkice, kako oponaša dekleta iz drznega videospota, sem roke teatralno vrgla v zrak. »Pri vas tudi? Resno?!«
»Pa poglej jo no, kako se šobi, zvija in šejka. Boš rekla, da ni luštna?« »Presneto, da bom. Otrok je še. Ljubek je otroški ples, ne pa punčke, ki posnemajo paritveni ples odraslih!«
Mar res nikogar ne moti, da je seksualizacija otroških teles postala nova normalnost? Kdaj se je zabrisala meja med kreativnim umetniškim plesom in, roko na srce, slastno predstavo za predatorje?
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
