Občevat in ne posiljevat, ker bi se v tem primeru, kot piše v kazenskem zakoniku, punčka morala braniti, otepati, kričati, klicati na pomoč. Nuditi odpor. Pa ga ni. Le kakšen pridušen krik se je morda izvil pod kovtra v zatemnjeni sobi, ko se je možakar spravljal na enajstletno deklico, zamrznjeno od strahu. V času, ko začenjajo punčke brsteti, prihajajo prve menstruacije in se nakazujejo ženske obline, večina v postelji še zmeraj stiska k sebi svoje priljubljene igrače. In ne očetovega oneta, ki zahteva, naj mu ga ..., kot ji je pokazal v pornografiji na telefonu.
Ob takšnih grozljivih primerih se zmeraj sprašujemo, kje so bile matere, so slepe in gluhe? Ampak v omenjenem primeru, ki se je na vrhovnem sodišču v Mariboru končal prejšnji teden, ni bilo tako. Šla je za njim v hčerino zatemnjeno sobo in ga našla z njo v postelji, izgovarjal se je, da nekaj gledata na telefonu … gola. Zgodba se je potem hitro odvila, punčka je najprej zanikala in potem priznala, očeta je med dejanjem tudi posnela, forenziki so v njeni postelji našli njegovo spermo. Priznal je. A obžalovanja ni pokazal, razen na koncu, ko je punčka rekla, da ni več njen ata. Menda je zajokal, verjetno predvsem zato, ker je dobil devet let zapora, čeprav se je obramba trudila dokazati, da je kazen previsoka in da »občevanj« ni bilo toliko, kot trdi punca. Ojej. Že eno bi bilo preveč, kajne?
Danes, vsaj v našem okolju, nihče več ne more reči, da ni seznanjen z okrutnostjo takšnih dejanj in dolgoročnimi posledicami za otroke, ki v odraslosti preživljajo travme neslutenih razsežnosti. Očetje, večinoma so skrunilci oni, torej vedo, da uničujejo lastno hčer, in vprašanje je, kdaj bi se ustavili, če zadeva ne bi prišla na dan. Nekaj zadnjih primerov iz Hrvaške kaže, da nikoli. Svoje hčere so zlorabljali od šestega, osmega, desetega leta – 16 let in več; zgodba se je v vsaj enem primeru končala šele takrat, ko je dekle rodilo očetovega otroka.
Kaj počnejo žene sodobnih fritzlov, ki leta in leta ne »opazijo« nenavadnega dogajanja v lastni hiši? Hčere jih praviloma branijo, češ da jim niso povedale, ker so se bale očetovih groženj, da bo »vse pobil«. V enem od hrvaških primerov je oče grozil hčeri, da bo ubil sebe in njo, če bo kaj zinila. Ve se, da mnoge matere vsaj slutijo nenaraven odnos med očetom in otrokom, a ničesar ne storijo, ker tako, kot je, je bolje, kot pa če bi se razvedelo. Družina bi razpadla, sorodniki in prijatelji bi se razdelili na dva neenaka tabora (a je bilo treba to sramoto spraviti v javnost?!), sledijo sodišče, zapor, finančne težave … Stigma. Obsojanje, zakaj ni tega preprečila in možakarja brez javnega cirkusa nagnala. Kar se itak dogaja in nihče ne izve, razen ko otroci odrasejo in morda razkrijejo razpoke v svojem otroštvu, največkrat takrat, ko imajo sami s seboj hude težave. Podobno kot matere razmišljajo tudi zlorabljeni otroci, ki jim očetje grozijo, kaj vse bodo naredili z njimi, če ne bodo molčali. Za povrh se zavedajo, kaj bo sledilo, če bodo povedali v šoli, na zaupnem telefonu, kakšnemu sorodniku, če že mami ne zaupajo. Otroci niso neumni in predvidevajo, kaj vse bi v okolju povzročilo razkritje enega najbolj gnusnih dejanj, ki jih povzročimo drug drugemu.
Morala, ki bi morala slediti na koncu takšnih tekstov? V zadregi sem. Vemo, kaj je prav in kaj narobe, a kako vse to umestiti v naše medsebojne odnose? Velika večina očetov, ki ujčkajo na kolenih svoje pubertetniške hčere, jih ne zlorablja. A smo jih vseeno sposobni osumiti krvoskrunskih nagnjenj. Tistih, ki to v resnici počnejo, pa ne zaznamo, čeprav se dogaja leta in leta. Jih lahko spravijo k pameti visoke zaporne kazni, pa čeprav penologi trdijo, da zagrožene sankcije nimajo bistvenega vpliva na storilce? Imamo dovolj usposobljeno stroko, ki lahko v takšnih primerih jasno potrdi, kaj se je zgodilo in kaj ne? V primeru deklice iz zatemnjene sobe dvomov ni.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
