»Toliko je bilo vsega, da zmage sploh še nismo utegnili proslaviti. Intervjuji in razna vabila se vrstijo kot po tekočem traku in z malo čaranja ter dobro organizacijo mi uspe vse izpeljati. Moje življenje se je kar precej spremenilo, treba se je navaditi na večjo pozornost. Ljudje me prepoznajo na ulici, v trgovini, gostilni. Nekateri samo šepetajo za hrbtom, a so mi ljubši tisti, ki si upajo pristopiti in poklepetati,« pove Luka, ki je bil od malega prava žverca, nemirnega raziskovalnega duha, kot pravi njegova mama Karmen Pangos, simpatična Štajerka, ki jo je ljubezen pripeljala na Obalo in je pri rosnih 22 letih rodila svojega starejšega sina. »Nekako sva rasla skupaj. Jaz sem vpisala izredni študij ekonomije in se učila, ko je on že šel spat. Živeli smo zelo skromno, na začetku nismo hodili ne na smučanje ne na dopust kot drugi ljudje, a smo se vedno znali imeti fino, biti povezani in uživati skupaj, pa naj je bilo to na Obali ali na Štajerskem,« pove Karmen, ki so jo od nekdaj zanimali odnosi, psihologija in osebnostna rast. Danes poleg dela v korporativnem svetu uživa tudi v tem, da kot osebna trenerka podpira ljudi pri tem, da kar najbolje izkoristijo svoje potenciale. In ker tudi živi tisto, kar uči, je tik pred zaključkom zahtevnega 6-letnega študija integralne telesne psihoterapije. Ob vsem delu in vsakodnevnih vožnjah z Obale v Ljubljano pa uživa tudi v družinskem življenju. Poleg Luke ima še osem let mlajšega sina. Oba podpira na njuni poti.
Nepoboljšljivo ustvarjalen
»Luka je bil že kot majhen zelo ustvarjalen. A nisem vedno čisto dobro razumela te njegove kreativnosti, ki je imela veliko širino. Od kemijskih eksperimentov, prižiganja ognja na različne načine, do plezanja po drevesih, zaradi katerega je imel ves čas strgane hlače. To je bil čas, ko so se otroci igrali zunaj v naravi, ki mu je zelo veliko pomenila. Nenehno je bil v gibanju; poskusil je vse možne športe – od nogometa, rokometa, odbojke, badmintona. Doma smo imeli skoraj vse športne uniforme, od kopačk do profesionalnih loparjev za badminton. Ko se je lotil še veslanja, sem mu položila na srce, naj dobro premisli, ali si tega res želi, saj doma nismo imeli kam spraviti še čolna. Dejala sem mu, da bo velikokrat padel v vodo, da bo pozimi mrzlo na treningih. Vendar je bil vztrajen. Čeprav je na prvi tekmi za drugimi ogromno zaostal, mu to ni vzelo poguma. Trmasto je vztrajal in šel celo na mladinsko svetovno prvenstvo, vsa družina je povsod z njim hodila na tekme,« se spominja Karmen in dodaja, da je njen sin ravno pri športu dobil odlične prijatelje. Malo manj je bil navdušen, ko je dobil brata, saj je med njima precejšnja starostna razlika, in nenadoma ni bil več v središču pozornosti. A zdaj se odlično razumeta in sta vsako leto bolj povezana.
»V šoli nisem ravno blestel, mami sem za negativne ocene povedal šele, ko sem jih že popravil, da ni bilo ognja v strehi. Sem pa zelo rad bral. Tako zelo, da mi je morala ugašati luč, pa sem to potem počel z baterijo. In še danes rad berem,« pove Luka, njegova mama pa navrže, da je bila pri vzgoji kar stroga, sin pa zelo kreativen v spoštovanju pravil. »Vedno sva imela komunikacijo. Če se nisva mogla pogovoriti takoj, sva se pozneje. Tako dolgo sva se pogovarjala, da sva našla resnico. Ko poznaš otroka, veš, da morda ni bil čisto iskren. Vendar je s pogovorom vse rešljivo. Z možem sva ga poskušala vzgajati z zgledom, spoštovanjem, podporo, zavedanjem, da je treba biti dober tudi do tistih, ki morda niso vedno najboljši do tebe, da prepiri niso najboljša pot in da se stvari rešujejo s pogovorom. Sprva sem mislila, da bo Luka ostal doma, saj je bil bolj 'hišni maček', obenem pa me je gledal, kako se vsak dan vozim v službo v Ljubljano. Vse je presenetil, ko je rekel, da bo šel študirat v Ljubljano. Že zelo zgodaj sem se pripravljala na dan, ko bo šel na svoje, svojo pot. Podprla sem njegovo izbiro študija. Rekla sem mu, naj gre študirat tisto, kjer se bo imel fino,« se spominja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
