Ne morem se znebiti teh dveh depresivnih stavkov, ki se vedno oglašata, ko pogumno in z dvignjeno glavo zakorakam proti vhodnim vratom inštituta. Že dolgo mi ni zoprno, ko vstopam v kliniko. Niti strahu ne čutim, bolj me preveva občutek domačnosti. In varnosti. Hecno. V bolnišnici, kjer je vse tako neosebno, kjer je ogromno ljudi, ki jih ne poznam, se vseeno počutim varno. Če se mi kaj slabega zgodi (kar se seveda ne bo), vem, da bodo tu zame bolje poskrbeli, kot bi znala poskrbeti sama zase. Tako to je, to je realnost in nima nobene zveze z mojimi občutki in čustvi. Nekako bizarno sem vesela ljudi v bolnišnici. Čeprav oni tega ne vedo in jim tega tudi ne razlagam v čakalnici, čutim, da so to moji ljudje. Sedimo na tistih belih plastičnih stolih, dotikamo se z rameni, vsak se v roki oklepa papirjev s svojo diagnozo, z očmi preletavamo ljudi okoli sebe in vsi razmišljamo podobno: »Kaj bo rekel zdravnik? Sem okej ali ne? Bog ve kakšni bodo izvidi krvi. Upam, da bo vse v redu. Kaj pa, če ne bo?« Vsakdo, ki sede na stol, ima svojo številko. Moja današnja je 23.464. Koliko zgodb, usod, želja in čustev se skriva za temi številkami.
Med nami v zraku ostaja nekaj neizrečenega. Nekaj je neizogibnega strahu, čutim pa tudi neopredeljeno energijo, toplo, povezujočo in polno upanja, optimizma. Trenutki pristne povezanosti med ljudmi so redki in največkrat jih najdem tam, kjer jih najmanj pričakujem. Nikjer namreč nisem srečala toliko iskrenih nasmehov s tistimi velikimi srečnimi iskricami v očeh, kot jih vidim na obrazih tistih, ki gredo po onkološkem hodniku s svežimi hematološkimi izvidi v rokah in se veselijo vsakega svojega povečanega oziroma znižanega levkocita ali trombocita. Poleg mene v čakalnici sedi starejša gospa, levo roko ima povito do ramena, na prsih stiska kos papirja. Nasmehnem se ji, ona pa se z iskrico v očeh nagne proti meni in zašepeta: »Danes bom 4000-krat rekla 'ljubim te' vsakemu levkocitu, ki živi v meni.« Ob odhodu me stisne s hladno dlanjo in nagajivo pomežikne: »To delam iz ljubezni do sebe.«
Nikjer nisem srečala toliko iskrenih nasmehov in toplih objemov, kot jih začutim ob vsaki uspešni kontroli. Praznujemo jih kot zgodnje božično čudo, ker se rak ni vrnil. Remisija bolezni je postala pomemben pojem v življenju marsikaterega izmed nas, občutek je podoben neomejenemu plačanemu dopustu, po več pomladih in zimah, prebitih na boleči fronti, kjer je vsakdo izmed nas izgubil košček sebe.
Nikjer nisem srečala tako dolgih, toplih, čvrstih in tolažilnih objemov, kot so bili objemi matere, ki je držala sina v naročju. Meter stran od njiju je stalo stojalo z intravensko injekcijo, ona pa ga je objemala močno ... dneve, mesece. Nikjer na svetu objem ne pove več kot takrat, ko objameš žalujočega, ki je poljubil plešasto glavo tistega, s katerim je zadnjič dihal bolniški zrak. Vsak objem, ki ga dobim od soborcev, je bil in ostal odraz ljubezni.
Stisne me pri srcu, ko vidim vrečko toplega peciva iz bližnje trgovine, ki visi na ročaju bolniške postelje, naslonjene na zid hodnika. Bolnika v njej ne vidim, z rjuho je pokrit do vratu. Vrečka je nasmeh brez besed – skrb za tistega, ki zaradi slabih izvidov ne zmore iti sam po hrano. Pecivo, polno ljubezni.
Nikjer tudi nisem bila priča tolikšnim molitvam, tudi globoko iskrenim, kot pri teh, ki sedijo na belih plastičnih stolih čakalnice onkološkega inštituta. Te molitve so neštetokrat zašepetane, največkrat na skrivaj, samo z vogali ustnic, ali pa se skrijejo v dlani, med prepletene prste. Edina stvar, ki je na inštitutu pomembna in šteje, sta empatija in ljubezen do plešastih glav, nekatere so zavite v rute, druge spet ne, do zabuhlih obrazov, upadlih, utrujenih oči, polnih rumenega peska. Ljubezen do belih, suhih okončin, na nekaterih se rišejo vijoličasti oblaki in igličaste žile. Tu čutim ljubezen do črtastih, pikčastih, rumenih pižam z zvezdicami in medvedki, do šelestenja najlonskih folij na nogah in škripanja stojal z zdravili, ki jih bolniki vlečejo za sabo.
Dobri ljudje niso »rojeni pod srečno zvezdo«, ampak prav nasprotno. Njihovo življenje je pogosto neznanka, podobna matematični enačbi. A dobri ljudje so borci, ki s ponosom govorijo o svojih bitkah. Iz njih črpajo najpomembnejše nauke in jih nesebično delijo z drugimi. Redko bodo omenili odhod, vdajo, odpoved, puško v koruzi, morda le kot trenutek šibkosti. Toda nasmeh, objem in molitev so trije spremljevalci onkološke stvarnosti, ki nas povezujejo. Kajti življenje je boj z iskricami in žalostjo, z nasmehi in slovesom. Ljubezen je edino, kar nam je ostalo, in zato sem se vsega, kar moram vedeti o življenju, naučila na onkologiji.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
