Deklica je zrasla v doktorico znanosti, v samostojno kulturno ustvarjalko, v prostovoljko in humanitarko, vendar njenih posebnih sposobnosti in občutljivosti šolski sistem na nižji stopnji ni zaznal. Imel jo je za nekoliko nenavadno. Še bolj je izstopal njen pubertetniški brat, ki je s scefrano srajco in nesimetrično pričesko v zeleni barvi dražil učitelje, pa čeprav je bilo njegovo vedenje korektno, odnosi s sošolci dobri, ocene pa odlične. Ko sem ga potem srečala odraslega, s kravato, skrbno postriženega, z diplomatskim kovčkom in spodobno kariero, ga nisem prepoznala. Me je moral pocukati za rokav.
Uspešna šola je trikotnik – v enem kotu je otrok, v drugem starši in v tretjem učitelji – in vsi morajo po svojih najboljših močeh sodelovati, je moji mami nekoč predaval moj priletni osnovnošolski učitelj biologije. Tako so ga naučili na učiteljišču med obema vojnama. Gre za aksiom, ki velja kjerkoli in kadarkoli, če šola seveda hoče ustvarjalnost učencev razviti po njihovih zmožnostih. Seveda pa obstaja še manj vidni četrti vogal v podobi državnih ustanov, ki postavijo šolski sistem in posegajo vanj, ko se jim zahoče. Začne se pri tem, kako cenijo učitelje, kakšno izobraževanje jim omogočijo in kakšno plačilo. Ko je neki poklic tako feminiziran, kot je učiteljski, še posebej na primarni stopnji, je jasno, kaj se je zgodilo – iz slabo vrednotene službe (opevano poslanstvo gor ali dol) so moški pobegnili in zdaj se v osemletkah najde le še kakšen učitelj telovadbe in – ravnatelj. No, in hišnik. Če kje, sta prav v izobraževalnem sistemu nadvse pomembna oba principa, ženski in moški.
Tisto, kar zares vzbuja skrb, je vprašanje, ki je znano že nekaj let, odkar sodelujemo v mednarodnih raziskavah – zakaj slovenski otroci ne marajo šole? Po drugi strani pa na marsikaterem področju dosegajo nadpovprečne rezultate, kar je dokaj nelogično. Skratka, so dobri, a ne ravno srečni učenci, tisti pač, ki imajo dovolj sposobnosti in urejene družinske razmere, da lahko zberejo predpisane točke za naslednjo stopnjo učenosti. Kaj pa tisti, ki imajo kakšne težave in posebnosti ali pa jim en vogal v znamenitem trikotniku manjka oziroma je nekompetenten? Mimogrede, vsako leto naredi samomor en osnovnošolec, koliko je poskusov, ne vemo. Izvemo pa iz strokovnih krogov, zakaj se otroci zatekajo k tako skrajnim dejanjem – ker se ne čutijo razumljene pri učiteljih in sprejete pri sošolcih, ker so starši nemočni, pritiskajo nanje ali pa se zanje ne brigajo. V okoljih z dolgo izobraževalno tradicijo velja, da ima približno pet odstotkov otrok šolsko fobijo, strah pred šolo, ampak kdo bo to ugotovil in kako ravnati s takšnimi učenci? Da ne naštevamo vrste drugih težav, za katere dobijo otroci odločbo, šola pa se do njih obnaša, kot pač se – eni zavzeto, drugi se izgovarjajo, da nimajo časa in učiteljev. Pritožujejo pa se tudi nadarjeni učenci, češ da se z njimi premalo ukvarjajo. Zanima me, ali nadarjeni kdaj pomagajo manj nadarjenim, kar se je v mojih časih recimo dogajalo. Ali pa vzgajamo generacijo tekmovalnih individualistov?
Mnogi izjemno uspešni ljudje (med njimi je najbolj slaven Albert Einstein, tudi Ivan Cankar je cepnil na maturi) so bili zelo slabi učenci. A jih je tisto nekaj v njih – in kdo, ki jih je razumel in spodbujal – vendarle spravilo na vrh. Vsi sanjarimo o uspehu, ampak na koncu je običajno, kolikor toliko srečno življenje tudi velik dosežek, kajne? Šole je torej za dva meseca konec, ne za vse, nekateri se bodo vseeno piflali za popravne izpite in več točk v naslednjem letu. Če kaj, si zaželimo, da bi otroci jeseni šli približno tako radi k pouku, kot gredo zdaj na počitnice.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
