Oseminpetdesetletna astronavtka je že od nekdaj opravljala poklice, ki ne veljajo prvenstveno za ženske. Obiskovala je akademijo za vojno mornarico, na kateri je le deset odstotkov žensk, v mornarici jih je od deset do petnajst odstotkov, v astronavtski pisarni Nase pa okoli trideset odstotkov. Vendar je bil od nekdaj njen moto, da te pri tistem, kar rad in s srcem počneš, nič ne more ovirati. »Če delaš profesionalno in najbolje, kar lahko, te bodo ljudje spoštovali. Dekletom, ki so imela pomisleke, sem vedno govorila, da helikopter, ki sem ga pilotirala, tako ali tako ni vedel, ali sem moški ali ženska. Tega ne vesta niti vesoljska postaja niti vesoljska obleka!« je dejala v najinem intervjuju, ko je pred leti obiskala Slovenijo. Na rodna tla svoje prababice, ki izvira iz Leš pri Tržiču, se je namreč že nekajkrat vrnila. Pri enem izmed njenih zadnjih obiskov ji je tedanji predsednik Borut Pahor celo podelil medaljo za zasluge za prispevek k uveljavljanju naravoslovnih in tehničnih znanosti in predvsem njihovi promociji med mlajšimi rodovi Slovencev. Sicer pa je odraščala v bližini Bostona v Massachusettsu, čeprav se je rodila v Ohiu, kjer je še vedno velika slovenska skupnost in kjer so Sunito sorodniki navadili na slovenske jedi – polnjeno papriko, potico in štrudelj. Tam je odkrila tudi fine dimljene klobasice, ki spominjajo na kranjske klobase, in jih z dovoljenjem Nase prvič vzela s seboj v vesolje.
Ste za vesoljski sprehod?
Svojo pot astronavtke pri Nasi je začela leta 1998, po dolgih pripravah pa leta 2006 prvič poletela v vesolje, v razsežnost, ki je večini od nas nedosegljiva. Šest let pozneje se je tja vrnila. Na svojih prvih dveh vesoljskih pustolovščinah je med zvezdami preživela več kot 300 dni. Prve odprave se je udeležila kot letalska inženirka, v drugi pa je bila hkrati še poveljnica. Za njo je kar sedem vesoljskih sprehodov, na katerih je skupaj preživela 50 ur in 40 minut. »Vsekakor sem bila prestrašena, ko sem prvič sedla v raketo in sem vedela, da bom z njo odletela v vesolje. Strah me je bilo tudi, ko sem šla na svoj prvi vesoljski sprehod, ampak ne takoj, saj je bilo na začetku zunaj še zelo temno in precej podobno našemu vadbišču. Toda v trenutku, ko je vzšlo sonce in sem videla svet pod seboj ter se zavedela, da me od nevarnosti vesoljskega vakuuma ločita le čelada in moja vesoljska obleka, je bil občutek precej strašljiv,« je povedala, ko smo jo takrat povprašali o strahu. A ker se je zavedala odgovornosti pri svojem delu in pričakovanj tistih, ki so vanjo toliko vložili, je pač morala narediti, kar so od nje pričakovali, se je nasmehnila.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
