In v najini frnjaži ni letos ne duha in ne sluha o divji dolgolistni meti. Dobro, tisto o sluhu bi lahko tudi izpustila, ali ne? Toda te dni se veliko ukvarjava z Janekovim sluhom, pravzaprav s slušnima aparatoma. Res je priden fant in ju v delovnem centru in tudi doma vestno nosi. Nič posebej ne ugovarja, ko mu ju namestim na ušesa, gleda me pa tako milo, ali si bom morda premislila, da me kar lomi. Pa si prigovarjam, da je to dobro zanj, da v življenju ne gre vedno (ali pa skoraj nikoli) po naših željah, da moramo vsi kdaj potrpeti … Ah!
Aja, tudi tega ne vem, zakaj je v tisti močvari izginila meta! Potem pa sem prebrala, da je rimski pesnik Ovid, ki ga še vedno prevaja najina Barbara, opisal meto kot simbol gostoljubnosti. Morda pa nam tudi to zelišče hoče nekaj povedati? Da smo ljudje postali skrajno sebični?
Za povrh je letos omagala tudi lipa! Lani sva kot dve kozi obirala dišeče cvetove na njenih vejah, letos visi tam samo nekaj porjavelih cvetov! Kakorkoli, letos je tako in vedno ostaja upanje, da bo prihodnjo pomlad drugače! Vsaj v naravi! Nikjer pa ne piše, da bo boljše …
Prav na Janekov rojstni dan sva imela opravek v belem mestu. Rekla sem si, naj bo to res njegov poseben dan! Izpolnila mu bom prav vse želje ne glede na to, kakšne bodo. Ampak moj skromni fant si ni želel čisto nič posebnega. Ob treh zjutraj sva vstala in sem mu voščila. Kaj njemu pomeni rojstni dan? Tega pojma pač ne razume. In kaj si želi za darilo? Nič! Samo pozornost in naklonjenost in varno okolje in objeme, pa svojo priljubljeno hrano in morda še obisk v trgovini z majicami. No, za tole zadnje sem ga nagovorila jaz. Če vse skupaj seštejem … samo tisto, kar si želi in potrebuje vsak dan.
Janek je spal v avtu, ko sva se peljala v mesto, jaz pa sem mislila na tisti čas pred triintridesetimi leti. Gledala sem na uro na armaturni plošči in iz minute v minuto so se odpirali predali mojega spomina na tisti čas.
Janek je na ta svet prišel v zgodnjem dopoldnevu, in še preden je prvič zadihal, sem jaz vedela. Zdelo se mi je tako neresnično, in ko sem zdravnika vprašala: »Ali ima Downov sindom?« je bil moj glas takšen, kot bi naročala kruh in mleko v trgovini. Ali pa kot da se mene to sploh ne tiče. Besede so kar prišle od nekod in se mi položile na jezik. Samo golo vprašanje, kot iz radovednosti. In v naslednjem trenutku mi je obstalo srce. Natančno se mi je prikazalo moje življenje do konca. Zdravnik in babica sta se spogledala, potem pa je on povedal: »Ne vemo, gospa. Preiskave bodo pokazale.«
Ah, črno na belem ni vedno dobro! Genetske preiskave so trajale skoraj dva meseca. Jaz pa sem na trenutke mižala in se oklepala trohice upanja, da sem se zmotila. Tudi zdravnik ni potrdil moje domneve, kajne? Sicer so bili bolj redki ti trenutki, ki sem se jih oklepala, zato pa so bili pristanki v resničnosti toliko bolj boleči. Na srečo pa ni bilo nikoli toliko časa, da bi se lahko smilila sama sebi, se jezila nad (katerim koli) stvarnikom, ki me takole preizkuša. Janek je potreboval veliko moje pomoči. In čas se ni ustavil. Kar vrtel se je naprej, odnašal hude reči, pa jih spet prinašal in vsakokrat malo bolj na stran potiskal vprašanja, ki niso imela odgovorov. Tudi pozneje jih nikoli ni bilo!
Že zdavnaj sem se nehala spraševati.
Je pa bil to trenutek, ko se je zdelo, da mi je življenje vzelo vse. Resnica pa je vendar čisto drugačna: dalo mi je mnogo več! Predvsem spoznanje o tem, da je človek lahko srečen, če ima majhne želje, pa četudi se ne uresničijo vse. In majhna (ne nujno nizka) pričakovanja, ki se tudi redko uresničijo. Od petdesetih pričakovanj se uresničita dve, pa tudi spoznanje o tem, kakšen človek sem jaz! In o mojih mejah ali pa o omejitvah, čeprav se komu zdi, da jih sploh nimam.
Včasih si mislim, da je Janek prav takšen kakor Mali princ. Prišel je z zvezde z neskončnega neba, da bi osmislil moje življenje. Da bi me naučil nečesa, pa ne samo mene, ampak človeštvo. Da je življenje lahko lepo, če ne segamo iz same sebičnosti po zvezdah.
Svojim prijateljem v delovnem centru je danes nesel tri majhne torte. In spet je dobil tisto, kar potrebuje in ima rad: objeme, pozornost, smeh in veselje. Na torto pa tako ali tako pomisli le takrat, ko ga nanjo kdo posebej spomni, hehe.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
***null***
