Ker smo ravno te dni nameravali pomiti okna, oprati vse zimske odeje in jih posušiti na soncu, čisto zares smo nameravali te dni posaditi na vrtu vse, česar doslej še nismo, pa odslej smo vsak dan imeli v načrtu dolg sprehod …
Ah, ne, malo sem se šalila, da so me napovedani težki dnevi položili. Res ne! Pravzaprav sem malo poskočila, hehe, in začela razmišljati, kaj zdaj ti dnevi pomenijo za najino, pravzaprav za Janekovo rutino. Še vedno se nisem domislila nič pametnega, se pa tolažim, da se v sili vedno najde kakšna dobra ideja.
Če pa je le mogoče, se pripravim vnaprej, tudi mene presenečenja zadnje čase nič ne veselijo. Tako sem pred tedni naredila enkraten načrt, ki se je zdel brezhiben. Ker mi je kamen poškodoval vrata avtomobila, sem se na servisu dogovorila, da ga bom pustila pri njih ves teden, ko bo Janek na morju. V ponedeljek sem se poslovila od Janeka in avta ter se brezskrbna odpravila na majhno avtobusno postajo v Tolminu. Komaj sem ugotovila, kako se kupi avtobusna vozovnica, na spletu sem preverila vozni red, si naročila kavo v bifeju in opazovala avtobuse. Saj veste, da ne zamudim tistega dopoldanskega, ker naslednji pelje šele čez tri ure. No, kaj mislite? Natančno to se je zgodilo! Mali avtobusek za Bovec je bil skrit za drugim, velikim, in tako je odpeljal pač brez mene.
Ko sem to ugotovila, me je zajel trenutek šibkosti ali pa bolje povedano, ostalina iz daljne preteklosti, iz otroštva. Počutila sem se zapuščeno od sveta, Janek je odšel, nikomur nisem imela potožiti o svojem težkem dnevu (no, o svoji neumnosti najbrž pač ne bi), niti enega znanega obraza, vsaj na videz, nisem videla … Potem sem pomislila na znanega profesorja statistike s fakultete, dr. Čuka. Pri njem sem delala in naredila več izpitov. Nekoč sem ga neprevidno vprašala, kdaj bodo rezultati nekega izpita. Rekel je, da bodo čez kakšen mesec dni. Ko sem se temu začudila, me je ostro pogledal in rekel: »Kaj pa je mesec dni proti večnosti?« No, tudi naslednje tri ure, ko sem sedela v parku pri cerkvi s sendvičem v rokah, opazovala starše z malimi otroki na igralih, sonce je včasih pokukalo izza oblakov in včasih je zapihal mrzel veter, moj Janek se je že sprehajal z Marijo pod roko ob obali – sploh ni bilo težko!
Včasih je preprosto treba sprejeti, kar pride na pot. Če bi mislila na to, da je dan težak, da je življenje težko, da se samo meni vedno dogajajo težke reči, bi s tem samo hranila nesrečno preteklost. Spomnim se nanjo, seveda, vendar ne dovolim, da bo večno določala moje življenje.
Seveda pa vse ni vedno odvisno samo od mene. Ko sem v petek spet čakala na servisu, da prevzamem avto, se ni izšlo. Moj dobri načrt je šel po Soči navzdol in navzgor je priplaval strah: Janek bo iz sebe, ko bo zagledal nadomestni avto. No, ta moj strah je bil čisto na mestu. Janek je gledal grdo okrog sebe, ko se je ves nesrečen spravil v avto. Navdušeno sem pripovedovala, da greva naslednji dan na grad Turjak, kjer bova srečala same prijazne ljudi, pa naštevala vse najboljše malice, ki jih bo dobil … Obljubila sem mu, da bova vsa njegova oblačila iz kovčka oprala še danes in da bom likala do polnoči.
Vem, veliko novega je Janek doživel v nekaj dneh. Še zame je bilo naporno, zato sem ga res zelo razumela. Neprespano noč, jutranjo stisko, ko je dolgo stal ob oknu z zaprtimi očmi. Ko je bil v svojem svetu in je najbrž iskal drobcen oprimek svoje rutine. In potem se je odločil, da se lahko odpraviva na pot. Spraševala sem se, kakšne notranje boje je imel v glavi, kaj je tisto, čemur se je moral v svojem svetu odpovedati, da se je prilagodil mojemu, kako se je počutil, ali je na koncu samo ugodil meni? Je tudi Janek pomislil na to, da so dnevi težki, da je življenje težko? Ah, zagotovo, samo ne na takšen način kot jaz in ne s takšnimi besedami.
In najin težki dan se je na Turjaku spremenil v lep in prijazen dan. Tam so bili najini ljudje. Lahko si mislite, da jih ni veliko, zato pa so vsi veliki ljudje!
Proti večeru smo se s Cilko odpeljali domov, v nadomestnem avtu. Janek se ni nič več upiral, je pa v nedeljo z veseljem preskočil jutranjo vožnjo v Bavšico. Raje je pešačil. Meni je bilo prav! Tako ali tako sva imela v načrtu shujševalni dan, hehe.
Težki dnevi? Joj, sploh ne! Morda samo trenutki! Nič v življenju ni samo belo ali samo črno. Noben dan ni samo težek ali poln veselja in sreče. Vsak ima nekaj lepega in dobrega in vsak ima nekaj novega, nepričakovanega, tudi manj prijetnega. Tako je lahko za zaljubljence dan, ki ga preživijo skupaj, nekaj prekrasnega. Toda trenutek slovesa je težak, ali ne? Vprašanje je torej, ali si dovolimo neki dan zaradi enega dogodka pokvariti v celoti in ga opisati kot »dan, ki ga je treba pozabiti«.
Spomnimo se, če imamo kislo limono, lahko iz nje naredimo prav okusno, primerno sladko limonado. Kdor ne mara sladkorja, lahko izbere tudi med.
Življenje je pisano, lepo, občudovanja vredno, tudi kadar nas preizkuša. Na koncu koncev pa se lahko potolažimo še takole: če imamo težek dan, potem je zagotovo krivo vreme.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
