O, marsikaj, prirejeni razpisi drug za drugim, delijo se velikanske podkupnine, ki bodo prijadrale na sodišče ob svetem nikoli. Pa kaj je narobe z menoj, se je spraševal. »Na dovolj visokem položaju sem, da bi mi lahko kdo ponujal kakšno podkupnino, a mi je ne. Očitno si samo domišljam, da sem pri koritu,« je bil že kar obupan. Zdi se mi, da moraš biti za podkupovanje temeljito usposobljen, sem ga tolažila. V obeh smereh. Kako to misliš, ga je začelo zanimati moje modrovanje. »Moraš, na primer, znati jemati. Jaz o tem nimam pojma, čeprav delam v poklicu, kjer je podkupovanje menda kar razširjeno. Sploh mi ni treba razmišljati, naj vzamem ali ne, ker mi preprosto mokoli nihče nič ne ponuja,« sem mu pojasnjevala. Verjetno je treba ustrezno namigniti, da nekaj hočeš, in potem za tisto nekaj daš v zameno ali kaj. Ali pa sem videti kot jagababa, ki bo morebitnega podkupovalca pri priči sežgala na grmadi. Cenjeni soprog je vneto prikimal in si s tem prislužil sendvič za večerjo, ki si ga je moral pripraviti sam. Mu bom že dala jagobabo.
Seveda pa moraš tudi znati dajati, sem razpredala naprej. Jaz nikoli ne zavoham človeka, ki bi želel od mene vzeti podkupnino, zato da bi mi, recimo, skrajšal vrsto. Če je kje kakšen, ki mi daljša vrsto, ga tako temeljito naderem, da se mi potem najbrž ne upa reči, da obstajajo še druge poti za dosego cilja. Spomnim se redarja, ki je cenjenemu soprogu na nekem bližnjem otoku namignil, da nas za sto evrov mimo kilometrske vrste odpelje naravnost na trajekt. Moj najdražji se je tako razkuril, da smo se bali, da ga bo kap. Rjovel je v vseh znanih srednjeevropskih jezikih, da bo raje bridko smrt storil na razbeljenem soncu, kot pa pokvarjenemu redarju polnil rit. In dodal nekaj sočnih balkanskih kletvic. Nakar smo čakali štiri ure.
»Nehaj se no hvalisati, da si nepodkupljiva in da nikoli nikogar ne podkupuješ,« je rekla babica. »Življenje je pač sestavljeno iz nenehne korupcije. Kadar dobim za zajtrk palačinke z orehi in čokolado, mi je jasno, da hočeš, naj zlikam perilo. A ni tako?« No, pravzaprav je. »No, in če ga ne zlikam, dobim naslednje jutro h kavi dva dni star krof, čeprav dobro veš, da ne maram niti svežih. In če še zmeraj ne zlikam, mi odpreš ribjo konzervo, da mi je potem dva dni slabo. A ni tako?« No, no, nekdo mora tudi ribe pojesti. Sploh pa to ni korupcija, temveč izkazovanje pozitivnih in negativnih čustev do svojih bližnjih, sem se branila. Prav imaš, je rekla babica, prav ta hip da je polna negativnih čustev, ker je zmanjkalo čokolade in orehov, oboje potrebuje za pecivo, ki ga bo nesla v senijorski klub. Potem se je oglasil cenjeni soprog, da nima nobene srajce zlikane. Pojdi kupit, kar potrebuje babica, pa se te bo morda usmilila, sem rekla. Bom, če mi boš medtem prišila gumb na vetrovko, je revsknil. To sploh ni korupcija, ampak izsiljevanje, sem pripomnila. Saj je vseeno, kaj je, se je oglasila koruzniška snaha, ki išče nove tržne niše, ker bi si rada kupila nov avto.
»Morda pa bi odprli šolo za korupcijo, kako se naučiš ponujati in vzeti, kaj mislite?« Takšne pedagoške ustanove gotovo še ni. Ker gre za dejavnost, ki jo menda vsi znamo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
