V kakšni od prihodnjih kolumn bom kaj več tudi o tem odklopu. Ni bil brez ogljičnega odtisa. Bil je, ko gre za planet, tak za vzbujanje slabe vesti in posipanje s pepelom. Naj bom malo aktualna, bila sem v deželi, kjer najverjetneje tudi imajo živalske farme, kjer na najmanjšem možnem prostoru redijo klavno živino, piščance in še kaj. A kot popotniki smo videvali zgolj spokojne prosto živeče domače živali. Ob hišah kure, na travnikih ovce, koze, kravo ali dve, kakega konja. In pastirje. Tako kot je nekdaj bilo tudi pri nas.
Po mestih pa pse. Ogromno brezdomnih psov. Nihče jih ne preganja, niti zelo sestradani niso videti. Nikomur nič nočejo, le pod noge je treba gledati, da ne stopite na kaj ali na katerega. Odlov ali vsaj sterilizacija jih očitno še nista doletela.
Verjetno sem že kdaj zapisala: odraščala sem v krajih in časih, ko so bili mačke in psi pri hiši z razlogom. Prve so bile odgovorne za glodavce, drugi za varnost. Če se je izkazalo, da ene ali drugi poslanstva ne opravljajo, je hitro prišlo do »menjave« v ekipi. Časi so se spremenili. Glodavce redčijo vabe, nepridiprave odganjajo kamere, alarmi, kode in neprebojna vrata. Mucki in kužki so se iz zunaj živečih živali prelevili v hišne ljubljenčke. Spremenila se je tudi moda. Pasji plaščki, copatki, pasji nahrbtniki, frizerji, zdravniki … Vse zelo drago. Da ne bankrotirate, jih je modro zdravstveno zavarovati. Mesečna premija je od 15 evrov navzgor. Ni malo, če vemo, da odrasli za obvezno zdravstveno zavarovanje mesečno plačujemo 35 evrov. Skratka, psi niso le družabniki, so tudi strošek. Zato ni čudno, da jih nekateri opremijo z GPS-napravami. Na meni bližnji Šmarni gori človek marsikaj izve.
O odnosu med psom in človekom so napisane knjige, posneti filmi. Živimo v čudnih časih. Žival je za koga edina družba, celo smisel življenja. Pes je, za razliko od človeka, zvest, iskren, zaščitniški. Pač pasje vdan. Neredko srečujem sprehajalce, ki se s svojimi štirinožci pogovarjajo kot z ljudmi. Tudi o tem, da pes odkrije bolezen prej kot zdravnik ali MR, je mogoče brati.
Glede na to, koliko različnih psov in ljudi je na pohodnih poteh, je prav neverjetno, kako redko gre kaj narobe. Tu in tam se kakšna mama prestraši štirinožnega velikana, tudi kakšno ljubezensko fehtanje med njim, ki bi, in njo, ki ne bi, se konča s kazanjem zob, a lastniki hitro naredijo red …
A čisto vse vendarle ni dobro in prav. Psi niso nič krivi, lastniki pač. V Sloveniji je registriranih okoli 250 tisoč psov. Statistika pravi, da srednje velik pes letno poskrbi za 125 kilogramov kakcev. Vsi psi skupaj pa za 31 ton. A mnogi lastniki še vedno gledajo stran. V Piranu so se odločili, da je dovolj. Če za svojimi ne bodo počistili, bodo kaznovani. Celo polulano travo bodo morali sprati z vodo.
Kaj pa bodo naredili s tistimi, ki na obljudenih pohodniških poteh drekce pobirajo v lepe zelene, modre, rdeče vrečice, a jih takoj za vogalom zabrišejo v grmovje, pa ne vem. Vem pa, da ne gre za ljubeče lastnike, temveč za čisto navadne »drekače«. Ljudi, ne pse!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
