In ju ustavi in jima da pihati. Potem sta poslušala radio in vmes malo smrčala, policaji pa niso hoteli oditi. Nazadnje sta se tja, kakšnih sto kilometrov daleč, odpeljala sin in koruzniški zet ter prevzela krmilo. Policaji so bili še zmeraj tam.
Zmenjena sva bila, da ga zvečer pokličem. Ko se mu bo zdelo, da se je že dovolj nazabaval, pridem in ga poberem, zatem greva k prijateljem, ki so naju pripravljeni čakati tudi do jutra. Kličem. Nič. Kličem drugič. Spet nič. Nakar kliče on, tuli v slušalko, jaz tudi, pa se ne slišiva. V ozadju je slišati grozovito razbijanje. Grem ven, pravi, in nazadnje se le dogovoriva, da ga čez eno uro poberem na nekakšni bencinski črpalki. Cenjeni soprog je bil namreč na visoki obletnici svoje gimnazije, vse skupaj so poimenovali medgeneracijsko druženje. Tja se je odpeljal z vlakom, ki je imel dve uri zamude, tako je bil prepozen za delavnico, na kateri je bil glavni predavatelj.
Klinc pa naš javni promet, je rekel in se odpravil v telovadnico, kjer je bila slovesnost, in tam naj bi bila potem medgeneracijska zabava do jutra. Veselil se je, da bo videl sošolce in prijatelje, za številnimi je že pred desetletji izgubil sled. Seveda mu nisem hotela kvariti zabave, le to sem hotela vedeti, ali ob devetih zvečer morda že sluti, kdaj naj pridem in ga poberem. Ko sva se končno slišala. Rekel je – takoj. Pri priči sem sedla v avto.
Malo pred ciljem sem se ustavila na počivališču in poklicala prijateljico, ki je bila na isti medgeneracijski zabavi. Takoj je slišala telefon in se oglasila. Čudno. Nič ni čudno, saj sem že doma, je rekla zlovoljno. »Čeprav sem imela kondicije za žur do jutra,« je postajala čedalje bolj jezna. »Pol leta so govorili o medgeneracijski zabavi, potem pa so nas dali sedeti na klopi brez naslona in toliko k eni mizi, da se nismo mogli niti premikati. A vse to bi še pogoltnila, saj vstaneš in greš naokoli ter se pogovarjaš, potem pa je začel nekakšen ansambel tako nabijati, da nismo več slišali drug drugega. Starejši smo se šli pritoževat, milo sem prosila, naj nas pustijo vsaj do enajste, da še kakšno rečemo, toda mladi so glasnost še pojačali. Vse moje omizje je vstalo in šlo domov! Niti pojedli nismo do konca!«
Ob deseti sem ga torej snela na avtobusni postaji in rekel je, da me bo pojedel. Takoj mi je bilo jasno, da ne zaradi strasti. V resnici je bil lačen. Tudi on namreč ni utegnil pojesti do konca. Potrpežljivo sem poslušala o tistem razbijanju in o mladih, ki so noreli pred odrom, stari pa so še nekaj časa stali v preddverju in se skušali kaj pogovarjati. Nekateri so na obletnico prišli z drugega konca sveta, mularija pa je vsak dan skupaj in lahko žura kadarkoli, se je jezil. »To ni bilo medgeneracijsko druženje, ampak vojna! Ven so nas vrgli! Izgini, starudija! Svet je naš!« Nikakor nisem mogla izvedeti, ali so bili na prireditvi tudi profesorji, ravnatelj ali morda celo župan. Najbrž so pobegnili takoj po uvodnih govorih. Potem sva pri prijateljih namakala piškote v čaj in svet je bil spet malo lepši. No, vsekakor manj glasen.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
