»Saj greš v mesto, kajne? Grem s teboj, da si kupim pomladanske čevlje, za veliko noč je pač treba imeti nekaj novega.« Kaj pa manjka lanskim, je zagodrnjal cenjeni soprog, ki mu gre potrošništvo čedalje bolj na živce. Tako zelo, da si čevljev sploh ne kupuje več sam, ker so dobri še tisti izpred tridesetih let. S peto. Tako se je pač takrat nosilo. Se pravi, da mu kupujem čevlje jaz, mu doma grozim z najostrejšimi kuhinjskimi pripomočki, da jih sploh poskusi, in če so mu prav, jih včasih celo nosi. Ampak onih oldtajmerskih pa nikakor ne pusti zavreči. Ko bo podplat odpadel, bodo pa šli v smeti, pravi. Vendar vrag noče in noče odpasti, kot se je zgodilo že kdaj prej in je prišel domov dobesedno bos.
»Če sem prav slišal, si sinoči govorila o tem, da imaš vsega poln kufer in da tako ali tako ne boš doživela pomladi. Čemu potem tako nujno potrebuješ nove čevlje?« je bil zloben soprog. Babica nam je prejšnji večer zares priredila morbidno predstavo o tem, kako nima več nobene volje do ničesar, da že predolgo zlorablja pokojninski sklad in da je skrajni čas, da odide. Sedeli smo okrog nje kot polite kure, jo prepričevali, da je zdrava in iskriva, da se (vsaj večinoma) veseli življenja in da si ne znamo predstavljati, kaj bi brez nje, a je vseeno trmoglavila s svojimi načrti za pogreb. In potem odšla sorazmerno mirno spat, mi pa smo se žrli do jutra in skušali ugotoviti, kaj ji je kdo tako hudega napravil, da je sita življenja.
»Po tehtnem premisleku sem ugotovila, da nimam dovolj našparanega denarja za spodoben pogreb, za čevlje pa bo. A greva?« je rekla. In sva šli. Nič nisva kolovratili po raznih trgovinah, kjer imajo čevlje s petami, za katere potrebuješ lestev, da sploh stopiš vanje, ampak sva udarili naravnost žebljico na glavico. Se pravi, da sva šli v trgovino z udobnimi čevlji s širšim kopitom, naravnimi materiali in dokaj nenaravnimi cenami.
»Ampak saj imate vsako leto iste modele, le cene so zmeraj višje,« se je razhudila babica. Ja, kaj hočemo, ko pa stranke takšne čevlje želijo, je vzdihnila prodajalka. Seveda, ko pa ni drugih, je vztrajala babica. »Lani sem bila v vaši trgovini na Dunaju in imeli so ogromno različnih čevljev, ki jih pri nas nikoli ne vidimo. Ker jih pač ne naročite,« je sitnarila, trgovka pa je po tihem zagodrnjala, da naj gre na Dunaj. Oni pač »zasledujejo okus tukajšnjih strank«, ki je starokopiten in zelo svetleč, saj so čevlji večinoma kombinirani z lakom – kadar je to moderno in kadar ni. Ja, starejši imajo to pač radi, je vzdihnila trgovka in premerila babico. Kako to misli – starejši?!
Potem je babica godrnjaje le nekaj izbrala, povedala številko in trgovka je prinesla čevlje. Skušala jih je spraviti na noge, pa ni šlo. Pogledala je številko in ugotovila, da je premajhna, trgovka pa, da večjih nimajo. Zakaj jih pa potem sploh nosi? Babica je izbrala druge čevlje, trgovka jih je prinesla, ampak drugačne, ker tistih nimajo. Pogledala sem številko in to pot so bili čevlji preveliki. Pojasnilo je bilo podobno kot prej – manjših nimajo. Babico sem spravila na ulico, še preden ji je uspelo razdejati trgovino. Besni sva šli naravnost domov in zdaj imam neprijeten občutek, da bo šla na velikonočni zajtrk k prijateljem v mojih novih čevljih, ki so ji kot uliti, jaz bom šla pa v tistih, ki me tiščijo. Sicer me bo razdedinila.
***null***
