Tudi jaz ob izbiranju daril za vnuke pomislim tudi na »didaktično« plat. Pred kratkim je imela rojstni dan naša najmlajša, pa tudi ona je že tik pred koncem prvega desetletja. In nisem mogla verjeti, ko so starši namignili, da si neskončno želi konjička na palici!? Gre za igračo, ki smo si jo v pradavnini otroci sami naredili, danes je naprodaj. Simpatična konjska glavica na precej dolgi palici, ki si jo otrok vtakne med nogi in potem – ihaha – dirka naokoli. Halo!? V časih zaslonov, umetne inteligence, sedenja na riti …!? Ne boste verjeli, naši punci, ki ima »vse«, se je od sreče skoraj zmešalo.
Ta podoba sreče se mi je izrisala kot potrditev upravičenih ugovorov na spreminjanje našega osnovnošolskega programa, ki je še v razpravi, a številni upravičeno opozarjajo na vse, kar v resnici prinaša.
»A na ministrstvu za šolstvo res ni nikogar, ki bi vsaj malo pomislil tudi na otroke!?« Tako se začenja zapis učitelja praktika, ki ne razume, zakaj v to smer spreminjati dosedanje oblike jutranjega varstva in podaljšanega bivanja. Namera je oboje »strukturirati«, z drugimi besedami, določiti, kaj, kdaj in s kakšnim didaktičnim namenom kaj početi. Samoiniciativnost otrok in igra se ukinjata. To pomeni, da se za veliko večino otrok izganjajo ure in minute, ko so se otroci še lahko sproščeno družili in se – kakšna izguba časa – celo igrali. Sami med seboj, brez usmerjanja odraslih. Izganja se tisto, kar je – piše avtor, ki ga poznam in vem, o čem govori – njegova generacija še poznala kot »dvorišče«. Tam so se otroci družili brez helikopterskega nadzora odraslih, se navajali biti skupaj, sami med seboj. Tega zdaj ni več. Staršem se dvorišča ne zdijo varna, predvsem pa večina zanje niti nima časa. Popoldneve otroci preživijo pri domačih nalogah, na plačljivih dejavnostih in – seveda pred zasloni.
Za dokončno odpravo samoiniciativnosti otrok pa zdaj ministrstvo, kot rečeno, predlaga še »strukturirano« jutranje varstvo in podaljšano bivanje. Z drugimi besedami, nič več ne bo prepuščeno naključju, željam in zamislim otrok. Vse bo vodeno, vse nadzirano. Cilji bodo jasni. Vse bo preverljivo, merljivo, skoraj tako, kot je na učnih urah, le da bo teh zdaj več. »Početi nič« bo dokončno izgnan.
Prav res, kot da odrasli niti samih sebe več ne vidimo! Kot da mi, ko se nam ponudi priložnost, z užitkom ne počnemo nič. Se zavalimo na kavč, vzamemo v roko brezvezno branje, buljimo v zrak ali zadremamo. Mi lahko, otroci pa ne!? Pa toliko pametnih, učenih, plačanih je na teh naših inštitutih, zavodih, ministrstvih …. ki pa, mimogrede, še ne vedo, od kod denar za vse te novotarije.
Kaj pa če pri teh predlogih ne gre le za šolarje? Morda pa se komu svetijo nove podjetniške priložnosti, ker so šole – beremo – kadrovsko na psu in jim sploh ni jasno, kako naj bi vse skupaj izpeljale? Bodo za vodenje tako »strukturiranih« programov iskale zunanjo pomoč? Ko so pred leti »nadpametni« šolam začeli grmaditi vse mogoče evidence in druga »nujna« opravila, je zaživel e-asistent. Šole je odrešil večine nakopičene administracije in komunikacije s starši. Starši lahko kar od doma ali iz službe »spremljate dragocene šolske dni, male zmage in velike uspehe vašega šolarja«. Storitev jih stane dobrih 30 evrov na šolsko leto. Hm, ni slabo, pri 200.000 osnovnošolcih. Zamisel se je trem mladim ustanoviteljem pozlatila. Dobesedno, že leta poslujejo z lepimi dobički. Kajti redke so šole, ki še delajo »po starem«.
Zgledi pa seveda vlečejo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
