Ko se nekaterih najboljših svetovalcev, ministrov, sekretarjev… naveliča, napaberkuje nove. Od sredine februarja mu pri tem, berem v Delu, svetuje Samanta, specialistka za fotoučinke – karkoli že to pač je. Menda vplivnica, za katero jaz, butara, ki ne vem, kaj danes šteje, še v življenju nisem slišala. Jo pa pozna Golobova Tina, ki jo je v predsednikov kabinet tudi pripeljala. Žal pa kljub vsem kadrovskim okrepitvam mnogi državljani ugotavljamo, da ta vlada ni, kar smo upali, da bo. In ne vem, ali se Golob zaveda, da se mnogim, ki so ga volili, vračanje Janše sploh ne zdi več hujše od najhujše nočne more.
No, živim tudi v državi, kjer zdravniki stavkajo že dva meseca in medtem – tako statistika – opravijo več dela, kot če ne bi stavkali in jih 30 odstotkov ne bi preklicalo soglasja za dodatno delo. Še težje razumem, kako in kdaj stavkajo sodniki. Berem, da se je pravkar začelo sojenja vozniku avtobusa, ki naj bi leta 2018 (!!!) povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom. Kolikor vem, sodniki v preteklih šestih letih niso stavkali. Ampak saj tudi tisti, ki še ne stavkajo, v kratkem bodo. Ni sindikalista, ki bi si v teh razmerah lahko privoščil molk in zmernost. Za to mu njegovi ne plačujejo članarine.
In potem še Slovenija, kot si je ne želim. Kot narod razpadamo na prafaktorje.
»Pri nas ne bo ceste. Pri nas pa ne železnice. Pri nas nočemo tovarne. Pri nas pa ne vetrnih elektrarn. Pri nas ne hidroelektrarn, jedrske pa sploh ne. Pri nas se ne bo gradilo. Tudi prenavljalo ne. Ne Drame, ne OŠ Prule. Mimogrede – saj ni res, pa je – obema prenovama nasprotujejo sosedi!? In naprej, pri nas ne bo suhih zadrževalnikov, pri nas pa ne jezov. Pri nas ne kanalizacije … In naprej, smo proti migrantom in azilnim domovom in proti temu, da bi se otroci priseljencev učili svoj materni jezik. Ta proticivilizacijski val je zajahala NSI s Toninom na čelu, počepnila je tudi Svoboda. Prav res? Se spomnite vseh teh naših politikov in poslancev vseh barv, ki se gredo službeni turizem po Nemčiji, ZDA, Kanadi, Avstraliji … in z navdušenjem obiskujejo naše izseljence ter šole in tečaje, kjer se njihovi otroci učijo slovenščine? Pri nas doma pa … Bog ne daj!
V zadnjih letih smo dojeli, da odkar imamo pravice, je zgoraj našteto instinktivni odziv na vse. Vse sicer bi, a naj bo kje drugje. Praviloma brez pameti, brez razmisleka in, kar je najhuje, praviloma po diktatu zdaj te, zdaj druge stranke. Odvisno od tega, kako daleč so volitve. Kot skupnost izginjamo.
Dejstva in danosti, ki bodo vplivali na naša življenja, govorijo drugo zgodbo. A mi, ki si domišljamo neskončne pravice do vsega in vseh, kljun še kar naprej tiščimo v pesek. Resničnih izzivov se niti ne poskusimo lotiti. Ker nimamo pojma kako in ker gre v večini primerov za odrekanje. Sploh ko dojamemo, da bi lahko veliko postorili tudi kot posamezniki. Podnebne spremembe so tolikšne, da bi se, če bi jih dojeli, že danes morali odreči letalom, vsakodnevni vožnji z avtomobilom, premogu, nafti, številnim tovarnam, tehnologijam … Ampak ne, mi se niti tistemu, kar nas v resnici ne bi niti malo prizadelo, ne odrečemo. Sredi zime žvečimo sveže paradižnike, jagode, borovnice, grozdje, vsak teden pridelamo zabojnik plastike … Vse nam pripeljejo z drugega konca sveta.
Vse in vsi brez pameti! Ker je lagodno.
Bilo je sredi januarja. Zunanji termometer je pokazal –18, samo štiri dni kasneje pa +12 stopinj! Razlika 30 stopinj Celzija! Biti proti ne bo dovolj, stavkati za svoj žep tudi ne, kot civilizacijo nas čakajo precej hujši izzivi. A tega niti slišati nočemo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
