Ker si je najdražji pri rezanju trte poškodoval komolec, je bil takoj za to – malo telovadbe v vodi mu nikakor ne bi škodilo. Zame je že dovolj odklopa, če mi nekaj dni ni treba kuhati. No, pa gremo. Ta mladi so bili z odločitvijo nadvse zadovoljni, ker bodo medtem prepleskali nekatere prostor v hiši, so rekli. Prav, prav.
A hočete sobi z balkonom in pogledom na morje, je vprašala receptorka. Hočemo, je butnila babica. To bo pa nekaj dražje, je vzdihnila. Pač bo, je zabrundala babica. Nakar nam je receptorka na dolgo in široko razlagala, kako pridemo do sobe. Saj nismo na frankfurtskem letališču, je rekel cenjeni soprog naveličano, a ni imel prav – skozi hodnike, po stopnicah pa spet skozi hodnike smo se prebijali kot v labirintu. Moja pametna ura je naštela 1300 korakov. Sobici sta bili majhni, balkon je bil zagrajeni del terase, na zunanji strani pa so stali stoli bližnje restavracije. Skočiti čez nizek zid v sobo je bila mala malica, ukrasti sušeče se kopalke in brisače pa tudi. Kaj hočeš, to je pač poceni penzionpaket, potisnejo te v zadnjo luknjo, je rekla babica skesano. Popoldne smo srečali pri recepciji razkačenega možakarja, ki je zahteval drugo sobo. Nastanili so ga namreč poleg pralnice, kjer smrdi po detergentih, stroji ropotajo in nekateri hodijo tja očitno seksat. A res, je zanimalo babico. Kje točno je ta pralnica?
Potem smo se končno po vnovičnih 1200 korakih prebili do bazena. Povsod je pisalo, da si lahko v džakuzijih le 20 minut, le ure ni bilo na nobeni steni. Kako pa naj vem, kdaj je 20 minut, je sitnarila babica, vsakič ko je prišel mimo reševalec iz vode. Ja, saj se drugi tudi pritožujejo, so ji odgovarjali. Vsi v bazenu so prikimali.
Popoldne smo šli na sprehod in babica je v neki skladiščni trgovini kupila stensko uro za 15 evrov. V priročni torbi z orodjem, ki jo cenjeni soprog prevaža s seboj, je našla kladivo in žeblje, in ko smo spet šli v bazen, je uro pribila na lesen šank. Kopalci v bazenu so ji ploskali, reševalci iz vode pa so se delali, da tega ne vidijo. Ko smo odhajali, je babica snela uro, da je kdo ne ukrade, žebelj pa pustila. Vsakič, ko smo se šli kopat, je uro znova obesila. In si prislužila aplavz kopajočih se penzionistov.
Če lahko babica, bom pa še jaz, je rekel cenjeni soprog in zabil v leseno steno v sobi nekaj žebljev, da smo imeli kam obesiti obleko in brisače. Babica je uro odnesla domov, najdražji pa je žeblje milostno prepustil naslednjim bedakom, ki bodo nasedli penzionpaketu.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.