Dolg sprehod. Noč je bila sicer kratka, ker sva včeraj prišla iz belega mesta šele ob pol enajstih ponoči. Jaz sem bila utrujena, Janek pa z vzburjenim živčnim sistemom in sploh nisva bila kompatibilna. Kar pomeni samo to, da sva imela v mislih vsak svojo pot do postelje. Janek pospravljanje, tuširanje, branje, umivanje zob, jaz pa samo to zadnje, hehe. Se lahko malo opravičim? No, dan je bil dolg, vožnja tudi in leta tudi meni nič ne prizanašajo!
Janek se res ni pretirano upiral, ko pa sem pogasnila luči po hiši, je protestno odkorakal v dnevno sobo, vklopil televizor in mrmral pri sebi: »Nada, pridi!« Očitno je hotel sosedi Nadi potožiti, da sem ga skoraj ob polnoči prikrajšala za njegovo rutino. Saj mi je potem zjutraj vse odpustil, se mi zdi. Nedelja se je začela tako, kot vsi nešteti drugi dnevi. In tako se bo tudi končala. Večinoma po Janekovo. Meni je prav! Janeku pač čas ni gospodar, ampak le nedoumljiv pojem. Zanj so pomembni konkretni dogodki, po katerih uravnava tečaje svojega sveta.
Vedno pa se veseli odhoda v belo mesto, kjer izživiva vsak svoje interese: jaz knjigarne, Janek pa svoje priljubljene malice. Tudi včeraj ni bilo nič drugače. Razen tega, da sva potem šla v hram kulture na prireditev, kjer so, smo, ste izbrali žensko preteklega leta. Predstavljala sem si, kako tisoči in tisoči žensk in moških naše male domovine izpolnjujejo glasovalne lističe, skrbno zalepijo kuverte in jih odnašajo na pošto. Ampak to so samo tehnične reči! Nekaj drugega je pomembnejšega: upanje, volja, želje …, da bi bili vsaj malo uslišani. Zato so na glasovnice napisali ime gospe, ki skrbi za starejše ljudi.
Ljudski glas je povedal, da tisoče in tisoče ljudi skrbi, kako (pre)živeti zadnje obdobje življenja. Vsakega! Starost! Žal moram razočarati tiste danes mlade ljudi, ki mislijo, da se oni pač ne bodo postarali. Ali pa takole: da čez leta ne bodo obnemogli, bolni, zapuščeni, pozabljeni, revni, nemočni … To bi bila velika zmota in življenje v iluzijah. Ampak nikomur nočem vzeti veselja ob misli, da je starost tam nekje daleč, daleč, da imajo še ves čas tega sveta do takrat. Potem bo pa že nekako. Pravzaprav pa je tako, da vsako leto več prinese spoznanje, da čas beži prehitro. Tudi takšne grenke modrosti, poleg vsega drugega, prinese starost.
Če še malo ponovim tisto, o čemer ščebetajo že skoraj vsi ptiči na vejah in nebu: da se tudi naša družba stara, tako kot v mnogih državah, in še celo nekoliko hitreje. Če je v družbi število ljudi s posebnimi potrebami večinoma pričakovano in se bistveno ne spreminja, pa bo starih ljudi vedno več. Torej? Bomo tudi tukaj držali figo v žepu in se delali, da bo že kako, bo že nekdo, bo že kdo drug …? Včasih se res zazdi, kot da je človek samo potrošno blago za državo. Ko se upokoji, mu odmeri (skoraj) pol manjše prihodke, kot jih je imel dotlej, ko je plačeval obilne davke. Ampak da ne bo pomote, razumem solidarnost, takšno in drugačno. Leta in leta sem tudi jaz pomagala nekomu, da je preživel starost. In zdaj naj bi nekdo drug pomagal meni. Ampak to se bo zgodilo samo v primeru, če se bo končalo skrivnostno pretakanje našega denarja v grabežljive kremplje tistih, ki jim ni nikoli dovolj!
Toda nočem razviti misli do konca, ne želim se jeziti, mučiti z nemočjo, žalostiti … Ne bom več o tem! Sem stara gospa, dobro se poznam in vem, da sem še vedno dokaj naivna. Raje vam bom povedala nekaj lepega. Sicer lepega, toda kot je pogosto v življenju, s pridihom otožnosti. Meni draga gospa je izgubila svojega moža. Odšel je za mavrico. In kaj je tu lepega? Sedemdeset let sta si delila vse muke tega življenja in vsa leta ju je povezovala močna ljubezen. Do zadnjega trenutka sta bila skupaj in skrbela drug za drugega. In razmišljam o tem, da ima takšno srečo res le malokdo, morda samo nekaj ljudi. Ampak izjemnih ljudi!
Skrbi me starost, tako kot mnoge od vas, dragi bralci. Vedno bolj. Še bolj pa odnos družbe do starejših. Vsako leto prinese kakšno bolezen več in zagotovo smo tudi tokrat starejši tisti, ki bomo najbolj občutili jezo (nekaterih) zdravnikov z neskončno bornimi plačami. Jaz jim priznam, da so bogovi, ampak to jim tako nič ne pomeni.
Ana Petrič, Slovenka leta, je povedala naglas o vašem (našem) upanju, željah, pravicah, pravičnosti, dostojanstvu. Jo je kdo od odločevalcev slišal vsaj ta večer? Jo je kdo sploh razumel, se je koga vsaj malo dotaknilo življenje nas starejših? Je kdo mogoče zardel? Je zaznal glasek vesti?
Bojim se, da so odločevalci v tem času zaposleni z vse drugačnimi zamislimi. Zato ne bom več o tem. Raje vam povem, da je Janek užival na prireditvi, vesel je bil tistih malo ljudi, ki so naju ustavili. Vsakemu je pomolil roko. »Ej, sin moj,« sem si mislila, »marsikdo bi se lahko veliko naučil od tebe.« Pa me je ustavila prirejena modrost Malega princa, ko odrasli ljudje mislijo, da so čisto preveč pametni, da bi jih lahko kdo še kaj naučil.
Odhajala sva iz dvorane po stopničkah, vse v enobarvnem itisonu, Janek se je držal ograje, jaz njegove roke, mislim, da ima težave tudi z globinskim vidom. V ozkem prehodu pride za nama neka gospa, kot vihar, mene porine v Janeka, zaneslo naju je oba. Jaz, kot veste, se velikokrat počutim čisto majhna, majhen človek, nevreden visokih ljudi. Samoumevno mi pridejo na jezik besede: »Oprostite, prosim!« Gospa se je nekoliko upočasnila, skoraj ustavila. In nama namenila tako grd pogled, da me je zmrazilo.
Pomislim: joj, če bi mi s starostjo še malo zrasla samozavest in bi znala povedati kaj drugega kot opravičilo, ki sploh ni bilo potrebno. Ampak sem takoj opustila to željo. Takšne samozavesti ne potrebujem. Vem, da je moje življenje nekaj posebnega, za mnoge ljudem nerazumljivega, nikoli ne bodo stopili vanj. Tudi če bi jih življenje sámo povabilo, da ga spoznajo. In dobro je, da je življenje prepametno, da bi ljudem s takšnim grdim in odbijajočim pogledom podarilo globino mojega življenja.
S to mislijo sem že spet enkrat z veseljem zapustila belo mesto!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
