Ja, včasih se je drugače živelo. In ja, časi se spreminjajo – a človek je še vedno človek, pa najsi je star ali mlad. In četudi si morebiti ne more privoščiti pametnega telefona ali pa mu pešajoče oči in tresoče se roke onemogočajo brkljanje po drobnem zaslonu ali pa se mu preprosto ne da ukvarjati z vsemi temi novotarijami, ima še vedno pravico, da živi kot človek. Da dvigne denar, ki si ga je prislužil s poštenim delom; da z njim plača položnice in nakupuje v trgovini. Da pride k zdravniku, uradniku ali svetovalcu, kadar jih potrebuje – ne pa k robotu. Da ni osramočen in izključen, ker ne sledi pobesneli digitalizaciji. In zato bi morali pravico do analognega življenja vpisati v ustavo kot temeljno pravico do človeškega stika.
»Aplikacija?« je vprašanje, s katerim prodajalke pred blagajno spravijo v zadrego marsikaterega kupca. Vrsta se daljša, ljudje se dregajo s komolci in šušljajo, ubogi človek pa nerodno jeclja, da se ne spozna na te novotarije in da je pač človek starega kova. Za takšne pa očitno v naši z napredkom obsedeni, zgolj v prihodnost zazrti in razčlovečeni družbi pospešeno zmanjkuje prostora. »To je grozljiva diskriminacija in državo bi moralo biti sram, da jo dopušča,« je ostra Anka Tominšek, ena najvidnejših slovenskih bork za pravice starejših, dolgoletna strokovna sodelavka Zveze društev upokojencev in članica skupščine ZPIZ.
Pri svojih 89 letih je še vedno energična in neustrašna, njen jezik je oster kot skalpel, njen pronicljivi um pa še vedno nezmotljivo prepoznava krivice. V zadnjih tednih tako bruha ogenj in žveplo na odločitev trgovskih verig, ki omogočajo koriščenje popustov izključno uporabnikom svojih mobilnih aplikacij. Majhen korak za digitalizacijo, nepremostljiva razdalja za marsikoga, ki je že pred tem čedalje težje držal korak z brezglavim bezljanjem tehnološkega napredka. Spremembe so bile uvedene že pred več kot dvema mesecema, stiske uporabnikov in uporabnic, zlasti starejših, pa se v tem času niso prav nič zmanjšale – nasprotno, vrste so vse daljše in vse počasnejše, zadrega in sram pa vse večja.
»Večkrat sem že opozorila trgovce, da vsi starejši še zdaleč nimajo pametnih telefonov,« pravi Tominškova, »med tistimi, ki jih imajo, pa niso vsi takšni, da bi suvereno obvladali delovanje aplikacij.« Da so trgovske aplikacije mnogokrat neživljenjske in tudi nepoštene do tistih, ki so navajeni življenja po starem – kar v bistvu pomeni človeški stik in prijazno besedo – so večkrat poudarili tudi v združenju Srebrna nit. Trgovske marketingarje so opozorili, da veliko starejših preprosto nima možnosti slediti novostim, povezanim s sodobnimi tehnologijami, zapletene poti do popustov pa »jim sprožajo dodatne frustracije in ustvarjajo občutek diskriminiranosti v primerjavi z drugimi kupci«. Veliko starejših preprosto ne more ali ne zna naložiti zanje prezapletene aplikacije. Težko je po več minut v kosu zbrano buljiti v mali zaslon žepnega telefona, če človekov vid ni več najboljši in če se mu nemara tresejo roke. Ob tem pa marsikdo z nalaganjem aplikacije ne želi obremenjevati svojih otrok in vnukov, ker mu to brani ponos; človeku je pač težko priznati, da je zadeva, ki se vsem okoli njega zdi najpreprostejša, zanj velik izziv. Toda opozorila Srebrne niti in posameznic, kot je Anka Tominšek, so naletela na gluha ušesa. Kot pred njima niso odstopili drugi misijonarji digitalizacije, ki so si zadali, da bodo starejše priključili toku napredka – ali pa jih pustili, da potonejo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
