V eni od zgodb opisujete, kako ste kot otrok opazovali ljudi, ki so čakali ladjo, da je pripeljala časopis, kar je bil tudi razlog, da ste se odločili za novinarski poklic. To je res lepa zgodba, ki govori o pomenu informacij, pa tudi o spremembah, ki jih prinesejo čas, tehnologija …
V zadnji sezoni serije The War vprašajo Simona, zakaj je postal novinar, in ta odgovori, da je njegov oče delal v industriji, kljub temu pa je vsako jutro najprej prebral časopis in komentiral pomembne zadeve. Takrat je dobil vtis, da je časopis nekaj pomembnega. Ta kader me je spominjal na mojega očeta, ki je prinesel domov cel kup revij in časopisov ter jih bral mami in sta potem skupaj komentirala. Moja generacija je bila zasvojena s kultom časopisov. Ko se je začelo pojavljati svobodno novinarstvo, se je odprl povsem nov svet, ljudem pa je bilo treba razložiti, kaj je prav in kaj je treba spremeniti. To je bil trenutek, ki je zaznamoval celotno generacijo. Zagotovo pa je name vplivalo tudi življenje na otoku, kamor so pripeljali časopis, ga potem odpeljali do kioska in tam so paket odprli. Mene so poslali, da sem stal v vrsti in čakal svoj izvod, saj nikoli nismo vedeli, kako hitro jih bo zmanjkalo. Na Hrvaškem še danes poleti prodajo več izvodov časopisa kot pozimi!
Za Slovence sta Jadran in hrvaška obala skoraj kot naša. Seveda pa nas je marsikaj tudi motilo, recimo da so bili meniji v desetih jezikih, ne pa tudi v slovenskem!
Kar se tiče jezika, imate prav, vendar mislim, da to izhaja iz prepričanja, da Slovenci tako ali tako razumejo hrvaško. Sedaj prihajajo mlajše generacije in se zna to spremeniti. Na Jadranu imajo zagotovo najraje domače goste, ki razumejo njihovo kulturo, in mednje sodijo tudi Slovenci. Obstajajo deli obale, ki so dobesedno formirani na slovenskem turizmu. Na jadransko obalo so najprej prišli Čehi, ki so imeli nekoč zelo dobro razvit srednji razred in so dejansko ustvarili turizem na Hrvaškem. Imeli so namreč petdeset odstotkov avstrijske industrije in so bili bogatejši od Slovencev in Hrvatov. Medvojni pisatelj Đuro Vilović je v kroniki opisoval Makarsko okoli leta 1920, takrat so tam živeli v veliki bedi. Ko so prvič videli Čehinje, ki so se začele slačiti in kopati v morju, se jim je to zdelo razvratno, hkrati pa so se čudili, zakaj bi se kdo tam namakal. Pozneje so prišli še Slovenci in ta dva naroda sta bila konstanta, preostali pa so prihajali in odhajali.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
