Potem mi je pogled zataval skozi okno na goro Svinjak. V modro nebo je bila, tako se je zdelo, zapičena črna konica gore, nad njo pa sta se, kot krona, risali dve svetli črti, ki sta ju naredili letali. In ozadje je bilo rumenobelo in rožnato, kot sončni sij na kakšni kičasti razglednici, ki pa ga je naredila luna. Polna luna. Kot uročena sem buljila skozi okno in čakala, da se prikaže na desni strani gore. Najprej samo košček, modro nebo je izginjalo in vse naokrog je postajalo rumenkaste barve. Pogled sem prilepila na luno, dokler se ni pokazala v vsej svoji okroglosti in s temnimi lisami svojih kraterjev. In potem … kaj naj rečem … kot da mi je izpraznila glavo! Mučila sem se najti prvo misel, prvo besedo, prvi stavek, pa ni in ni šlo. Nič dobrega se ne zgodi, če rinem z glavo skozi zid, sem pomislila in šla spat.
In danes si mislim, da je bilo čisto prav tako! Dnevi ob polni luni so prinesli tudi malo otožen čas in takšne bi bile, najbrž, tudi moje misli. Pa očitno tudi Janekove. Oba sva se trudila, se mi zdi, da sva jih odganjala. Včasih je uspelo, včasih tudi ne. Iz svoje službe v delovnem centru do avta na parkirišču je hodil s sklonjeno glavo in zaprtimi očmi. Včasih sem že razmišljala, da bi mu šla naproti, da se ne bi zvrnil na kakšni grbini po poti, hehe. Potem sem opazila, da tu in tam pokuka izpod čela, kje hodi. Doma je včasih obsedel in nekajkrat zaihtel. Najini pogovori so bili še krajši in še preprostejši kot navadno. Kakšen objem je pomagal, pa tudi ta ne za dolgo.
Potem sem ga neki večer v kopalnici pri umivanju zob prijela za ramo. Zdaj že dobro vem, da to ni najbolj pametno, ker Janeka motijo dotiki določenih delov telesa. Temu pravimo senzorna občutljivost in se najde skupaj z avtizmom. Pri objemu Janeka ne moti prav nič, se mi zdi. Pravzaprav ga zelo pomiri. Rama pa je nekaj drugega. Skratka, nesrečni dotik je povzročil, da se je Janek skoraj zgrbil čisto vase, prijel za ramo in zastokal. Pogledal me je navzgor s tistimi okroglimi očmi, ne očitajoče, temveč neskončno žalostno.
V vseh teh letih najinega skupnega življenja sem tudi jaz pridobila mnogo izkušenj in preizkusila mnogo načinov, kako razrešiti takšne dogodke. Toda noben ne deluje vedno enako. Janek ne zmore povedati, kaj in kako občuti različne dražljaje iz okolice, ki so za večino ljudi vsakdanji, njemu pa povzročijo čisto druga občutenja, stiske, tudi strah. Ker Janek res ni nič kriv, da ga je narava naredila (pre)občutljivega, bi preprosto rekli, prevzamem vso krivdo in mu na šaljiv način povem: »Joj, kako sem jaz štorasta! Kot stara kanta! Oprosti, oprosti!« Navadno Janek še nekajkrat vpraša: »Kdo je stara kanta?« Rečem: »Mama!« Potem se Janek nasmehne in reče: »Oproššščeno!« No, sičnike in šumnike se trudi zelo jasno izgovarjati. To je še ostanek logopedskih vaj iz preteklosti.
Zelo podobno se je zgodilo pred nekaj dnevi v njegovi službi. Razveselila sem se njegove izpovedi, malo daljše, ker niso pogoste. Povedal je, da ga je njegov najboljši prijatelj prijel za ramo, ko je šel mimo njega. In da mu je njegova Mojca rekla, naj prijatelju oprosti. »Oproššščeno,« je rekel moj Janek. No, o stari kanti pa tam očitno ni bilo nič govora, hehe. Bila sem neskončno vesela, ko je Mojca potrdila njegovo zgodbo. Vesela sem bila tega, da je morda prvič v življenju povzel dogodek, ki se mu je zgodil in me ni bilo zraven! Kaj vesela, bila sem srečna!
In potem sem razmišljala o tem, da sva oba z Janekom v teh dneh bolj vznemirjena in občutljiva, kot bi se spodobilo za zimski mesec januar. Zdaj bi moral čistiti sneg okoli hiše, lomiti ledene sveče z napušča, narediti kakšnega majhnega sneženega moža … Midva pa vsak dan odkrijeva kupčke zvončkov na sprehodu, marjetke, tiste od lani, že malo odcvetele, in tudi čisto nove poganjke, zjutraj lahko slišiva in vidiva več različnih ptičk, ne samo vrabčke in sinice. Pod grmovjem vso zimo najdevava polno polžjih hišic in si na sončnih poteh odpenjava bundi. Snega je tudi v najvišjih gorah tukaj okoli vsak dan manj.
In komaj prejšnji teden so tudi v Kobaridu ugasnili novoletno razsvetljavo. Vsako jutro sva se peljala na oglede in občudovala res lepo okrašen trg. Eden najlepših, kar sem jih videla. Pa tudi v Čezsoči so pred cerkvijo še lučke in jaslice. In tako sva zjutraj še v zimskem času in podnevi že v (skoraj) pomladnem.
Zdi se mi, da niti narava ne ve več prav, kaj naj stori. Potem pa naju tako preizkuša.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
