Nikamor nismo smeli, torej sem potrebovala nekaj za izživljanje strasti v bližnji okolici. Skrbno sem prebrala, kaj pravzaprav je ta reč. Križ ne trpi, ker je greda v višini kuhinjskega pulta. Rastline divje rastejo, nimajo škodljivcev, ni jih treba veliko zalivati, skratka, na dveh kvadratnih metrih pridelaš več kot na desetih na vrtu. Super. In sem naročila, ves komplet. Torej tudi polnilo. Da vidim, kako se tej reči strokovno streže. Vsa ulica je namreč obljubljala, da bo nasula v mojo visoko gredo svoje smeti. Ker je itak vseeno, kaj je spodaj.
Potem so prišli, rekla sem, da jim ni treba nositi mask, ker jih opazujem z oddaljene terase. Dobili so dezinficirano steklenico mineralne vode in škatlo razkuženih keksov, kava bi že bila sporna, ker je najbrž ne bo hoteli z dodatkom 80 odstotkov etanola. Ker niso bili z naše občine, sem registrsko tablico na njihovem tovornjačku prekrila s kuhinjsko krpo, da ne bi prišlo kakšnemu mimoidočemu na misel prijava na policijo.
Skrbno sem opazovala, kaj vse dajejo v mojo (zelo drago) visoko gredo, in hkrati spremljala navodila na internetu. Vse je bilo okej. Pustili so mi račun, na katerem se je po škropljenju z razkužilom sicer razmazalo nekaj številk, vseeno pa so bile še dovolj vidne, da bi me moji družinski člani spravili v umobolnico, če bi tisti papir našli. Itak so bili proti, češ da bo velikanska lesenjača kazila vrt, s tistima dvema kvadratnima metroma pa da ne bom rešila lakote na svetu; kaj bi šele bilo, če bi videli račun! Sicer pa je denar iz mojega črnega fonda, sem se tolažila.
Pri vsem skrbnem nadzoru mi je pa ušlo nekaj – da je greda nekam visoka.
Ko so odšli, sem jo izmerila. Skoraj 90 centimetrov. In ker so jo postavili na petcentimetrske betonske plošče, se je višina bližala metru. Ampak prava katastrofa se je začela šele po tem, ko sem posejala prva semena. Naslednje jutro je bila moja ljubljena greda popolnoma razkopana, sami hribčki in doline, vmes pa – drek. Okoliške mačke so očitno razumele, da sem jim postavila gosposko stranišče z mehko zemljico – in so ga tudi takoj uporabile. Med tihim preklinjanjem (da sem mi družina ne bi preveč posmehovala) sem naročila kleparju v soseščini, naj napravi pokrov z mrežo, da bodo moji posevki zaščiteni pred vsakršno nevarnostjo. Skupaj s pokrovom je zdaj greda visoka en meter. Če jo hočem obdelovati, si moram prinesti pručko. In ker greda stoji na zidu, se moram privezati (v ta namen sem v gredo zabila kavelj), ker bi se sicer polomila, če bi zgrmela z zidu. Z druge strani grede namreč ne morem obdelovati, ker je tam pritrjen pokrov z mrežo. Skratka, zelo udobno in varno. Priporočam.
Saj ne rečem, pridelek je bil dober in lep, ampak zemlja je neusmiljeno lezla navzdol. Vsakih nekaj mesecev sem morala lačno gredo polniti z novimi vrečami ne prav poceni zemlje. Potem se mi je utrgalo. Ker je cenjeni soprog podrl precej velik hibiskus, ki je delal senco NJEGOVIM kivijem, sem deblo in veje razžagala na kose, vse skupaj zložila v gredo in čez nasula zemljo. In posejala. Med krešo, redkvicami in solato so se kmalu pojavila čudna stebelca neznanega izvora. Nekam trda. Eno sem izpulila – in potegnila iz zemlje kos debla podrtega hibiskusa. Križana gora – ko delam jeseni potaknjence, se redko kateri prime, tu pa rasejo mladike kar iz štora!
No, kako si zadovoljna z visoko gredo, sprašujejo sosedje. O, sem, se hvalisam. Zdaj stojijo pred hišo še štiri visoke grede, ki pa so pol nižje. Polnim jih sama, v nekoliko drugačnem razmerju kot mojstri med covidom. Si pa okoliške mačke z zanimanjem ogledujejo nove pridobitve, super, pol nižje so od tistega stranišča z mrežo. Jim bom že dala!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
