Če se ozremo v slovensko kulturno ustvarjalnost bolj študiozno, ugotovimo, da v narodu obstaja dovolj potenciala južne inspirativnosti in obenem precej privzgojene severne racionalnosti. Dve sestavini, ki predstavljata temelj napredka ali umetniškega ustvarjanja, sta torej tu. Na mizi. A dogaja se nam, predvsem v zadnjih letih in desetletjih, da nočeta drug o drugem niti slišati več. Inspirativnost je na nacionalni ravni racionalnost označila za nazadnjaško, zaplankano in kmetavzarsko, medtem pa je racionalnost slovensko inspirativnost označila za totalen bluz, sanjarjenje brez repa in glave.
Na tej točki se prepoznava naša razvitost. Če so na mizi komponente, ki so lahko temelj razvoja, napredka in zdrave kulturne identitete, mi pa se raje prepiramo in obtožujemo drug drugega drugačnosti, smo zavozili. Smo pač nerazviti.
Razmišljam. In si privoščim totalno provokacijo.
Če se zavedamo, da imamo v Sloveniji popolnoma neizkoriščen kreativni potencial, ki bi v primeru pametne strategije konkuriral in morda celo prehiteval ves preostali kreativni svet, kaj še čakamo?
Rešitev imamo namreč na dlani. Ustvarjalne leve in desne ekstremiste, rdeče in bele aktiviste, naše fašiste in komuniste moramo spoprijateljiti in jim ponuditi skupno delo za skupno nacionalno vizijo. Kulturno fuzijo namesto kaotične eksplozije!!! Ampak kako prisiliti trmastega osla h kreativni poslušnosti?
Popolnoma sprtim je treba ponuditi pogoje in sredstva. Določiti odgovorno osebo, ki ima vizijo, oblast in dovolj racionalnosti, da bo odgovarjala za opravljeno delo. Če bo dobro, odlično ali pa tudi če bo neuporabno. Tako zasnovana skupina ima možnost, da skupaj pripelje drzne in predčasne ideje do uporabne realizacije. Če jim to uspe, bodo bogato nagrajeni, če jim ne uspe, bodo za vekomaj samosuspendirani. Ne fizično, temveč moralno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
