Predstava Mestnega gledališča Ljubljana. Nobena vojna ne premore le enega obraza. Epopeja Pohorskega bataljona je znana. Marsičesa, kar je botrovalo dogajanju v naši polpretekli zgodovini, še vedno ne vemo. Eni in drugi »zgodovinarji« so marsikaj prilagodili vsakokratnim političnim potrebam. Tudi zato je bilo naše novejše zgodovinopisje pogosto zlorabljeno. In ker ljudje radi vidimo in slišimo samo tisto, kar nam ustreza, še danes ne zmoremo razumne presoje razmer, ki so med drugo vojno in po njej povzročile ljudem toliko gorja. Seveda na veliko veselje politike, ki s takimi, kot smo, z lahkoto manipulira. Tudi zato se mi zdi predstava, ki jo je v koprodukciji s Ptujskim gledališčem na oder MGL postavil režiser Jernej Lorenci, vredna ogleda. Na eno izmed zgodb naše slavne preteklosti je pogledal iz perspektive tistega časa in okolja. Čeprav smo tri ure sedeli na ne najudobnejših sedežih, je bilo vredno. Pred nami so se bolj jasno, kot smo morda hoteli vedeti, izrisale okoliščine, v katerih je padlo 68 borcev Pohorskega bataljona.
Štajerska pred dobrimi 80 leti ni bila primerljiva z večjim delom takratne Slovenije. Tam je živela večina za Nemce opredeljenih prebivalcev Slovenije. Domnevno 50 tisoč. Največ v Celju, Mariboru, na Ptuju … Mnogi zelo premožni. Lastniki tovarn, trgovin, veleposestniki. Gruntarji. Bili so gonilo razvoja, bi danes rekli. Nekateri zagrizeni nemškutarji, drugi spoštljivi do večinskega naroda. Vsi pa zelo vplivni ljudje. Tako zelo, da so se za Nemce radi predstavljali tudi tisti, ki to niso bili. Ker se je splačalo. Hitlerjev mariborski poziv »naredite mi to deželo spet nemško« je pri marsikom padel na plodna tla. Začelo se je priseljevanje Nemcev in množično izseljevanje Slovencev. V štirih letih naj bi bile okupirane dežele ponemčene. Vsakomur, ki je bil proti, je grozila smrt. In mnoge zavedne Slovence je tudi doletela. Po okupaciji in načrtovani priključitvi Štajerske, dela Gorenjske in Prekmurja je bilo mnogo mladih fantov prisilno vpoklicanih v nemško vojsko. Od 60 do 70 tisoč. Lahko si mislite, da svojcem doma ni bilo vseeno, kako gre enotam, za katere so – čeprav prisilno –njihovi sinovi nosili glave naprodaj. Deset tisoč se jih ni vrnilo.
In v takšnih razmerah in stanju duha je bil izdan ter pobit Pohorski bataljon.
Spomin. Odraščala sem v okolici Ptuja. V stari hiši je bila omara, v njej pa lesena škatla, polna fotografij. Z nekaterih so zrli v zlikane nemške uniforme opravljeni mladi fantje, domala otroci. Stara mama ni bila zelo zgovorna. Ah, pusti to. Potem pa le, ta je bil od sestrične, ta je padel, za tega se ne ve … Mnogo pozneje sem izvedela, da so se mnogi vrnili šele po mnogih letih, ki so jih preživeli v kazenskih taboriščih. Brez pokojnin in invalidnin.
O podrobnostih, ki so jih sicer poznali, nihče ni kaj dosti govoril. To, da so bili v nemški vojski tudi sosedovi fantje, sem mnogo pozneje izvedela iz pogovora o tem, kako dobro pokojnino po enem od padlih sinov dobiva njegova mama. In kako krivično je, da gre Nemčiji po vsem, kar je zakrivila, tako dobro, nam zmagovalcem pa … V zasebnih in pogosto pridušenih pogovorih med običajnimi ljudmi niso prevladovale junaške in glorificirane zgodbe in zmage, o katerih sem se pozneje učila v šoli. Ker življenje ni sestavljeno iz velikih zmag in hudih porazov. Veliko vsega je tudi nekje vmes. A ni dvoma, lepše je biti med zmagovalci kot med poraženci. A kaj ko prvih ni brez drugih.
Kdo je kdo pa vedno odločijo nadljudje. Raja pa plačuje.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
