Seveda pa se dodatno zaplete, ko se starši razidejo. Tudi če so dovolj odrasli in razumni, se lahko odločijo napačno, ko gre za otroke. En tak primer sem dolga leta opazovala od blizu. Partnerja, oba visoko izobražena, sta si majhna otroka preprosto razdelila. Ona punco, on fanta. Udobno za starša, pogubno za otroka, veliko dogovorjenih medsebojnih stikov je zaradi narave dela obeh tudi odpadlo. Največkrat sta se srečala pri babici in takrat sta se crkljala kot dva mlada muca. Kar na jok mi je šlo, ko sem opazovala, kako strašno se otroka pogrešata. Ni staršem nihče od pristojnih (recimo strokovnih) znal razložiti, da imata otroka pravico do skupnega življenja, do podobne vzgoje in standarda, česar nikakor nista imela?
Drogirani petletnik, o katerem lahko berete na osrednjih straneh Jane, bi moral dvigniti veliko prahu. Mama ima polno mapo raznih dokazil in ugodnih mnenj, pa jih očitno nihče ne bere in ne upošteva. Bo kdo (kdo?) ugotavljal, kaj in kje se je zalomilo, da drogirani otrok ni bil deležen takojšnje zdravniške oskrbe, ko so na socialnem skrbstvu izvedeli, da je pozitiven na kokain? Zakaj je na resno testiranje napotila mater in otroka pediatrinja, ne pa sodna medicina, policija ali tožilstvo? Kdo je za kaj odgovoren in pristojen? Otrok bi navsezadnje lahko tudi umrl, kajne?
Odkar so Družinski zakonik spremenili tako, da so socialna skrbstva le posvetovalni organ, ki ga sodniki upoštevajo ali pa tudi ne, je kaos velikokrat še večji kot prej – družinski sodniki, ki za svojo dejavnost nimajo omembe vredne dodatne izobrazbe, se odločajo »po svoji vesti« ali kaj. Sodnica v zadevi treh zarubljenih malčkov je kar po telefonu odločila, da jih morajo strpati v avto in vrniti očetu, čeprav so se štiri ure upirali in jo je sodni izvršitelj rotil, naj postopek prekine. Kar sama je prešolala otroke na šolo, blizu očetu. Za dolge mesece je ukinila stik otrok z mamo, čeprav ni znala razložiti, zakaj so otroci pri njej »življenjsko ogroženi«. Sodnica, ki sodi v primeru petletnika, ki bi skoraj postal narkoman, samovoljno odloča o stikih, nikakor pa ne more urediti, da bi se zadeva preselila na CSD, ki je bliže mami in otroku. In noče prekiniti nadzorovanih stikov otroka z očetom, čeprav so v tej fazi vse prej kot blagodejni in koristni.
Kakšne so sploh pristojnosti posamičnih organov? Po kakšnih doktrinah se odloča o otrocih? Nedavno sem omenjala dopis ministrstva za delo posamičnim CSD o zgrešeni taktiki tako imenovanega starševskega odtujevanja, kar v evropskih državah že tri leta vedo in spoštujejo. Pri nas očitno ne. Gre za nerazumno in neupravičeno poveličevanje očetov, četudi so nasilni in brezbrižni. Ni treba biti zelo pameten, le nekaj izkušenj moraš imeti, da veš, kako krivda ni nikoli enaka pri obeh starših in da manipulacije, pojem, ki ga strašno radi uporabljajo sodni izvedenci, socialni delavci in sodniki, nikakor niso nekaj strokovnega. So pa dober izgovor za neaktivnost in neznanje. Kako lahko mama manipulira, torej ščuva otroke proti očetu, če pa dve leti nima stikov z njimi? Kako lahko strokovni tim »pade« na očetovo pripombo, da je mama drogirala otroka in to podtaknila njemu – in malčka pri priči internira v krizni center? Brez vsakršnih dokazov? Kjer potem joče devet strašnih dni?
Vsi imamo ali smo imeli starše, kakršni pač so. Nekateri so jim hvaležni za skoraj vse, kar se je dogajalo v družini, drugi so živeli malo dobro in malo slabo, kar tudi ni od muh, saj so se pravočasno pripravili na življenje, ki nima samo lepih plati. Problem so tretji, ki živijo v sovraštvu, strahu in nasilju – prav za te imamo institucije, ki bi morale delovati hitro, strokovno in usklajeno. No, ena ravnokar stavka.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
