Vsekakor je res, da je božič praznik kristjanov, ki se ta čas obredno spominjajo Jezusovega rojstva – in tega ni moč zanikati. Zakaj tudi bi, ko pa je Kristus simbol najboljšega in najplemenitejšega, kar je v človeku, simbol ljubezni in sočutja, po katerih se zmore posvetiti tudi najbolj klavrno in skromno življenje. Nebogljeno, nedolžno dete v jaslih predstavlja to ljubezen v najčistejši obliki, in kdor pusti, da se ga dotakne, kdor v votlini pod svojo prsnico ponudi zavetje božjemu otroku – ta ne bo v življenju križal nikogar, ne s sodbo ne z dejanjem. Ljubezen je ta, po kateri se lahko odrešimo, ljubezen do sebe in do bližnjega, čista in naivna – ljubezen otroka do drugega otroka, kajti na koncu koncev nismo več kot to.
Da bi udejanjali to ljubezen, to igrivost, to svetost, ni treba pripadati nobeni organizirani verski skupnosti, temveč je treba biti preprosto pogumen v odnosu do sveta, govoriti in delovati, kot ti narekuje srce, z jasno zavestjo, da ti ga bodo slej ko prej prebodli, in če še to ne bo zadosti – te pribili na križ. In da bi doumeli bistvo božičnega sporočila, ni treba slepo in nekritično sprejemati zgodovinskosti bibličnih štorij in biografije tesarjevega sina iz Nazareta; naša notranjost se odziva na simbole, naša duševnost se zdravi skozi arhetipe, ki so razumu povsem nedoumljivi. Z drugimi besedami: ni pomembno, ali bog obstaja ali ne, pomembno je, da pomaga. Pred katoliškim božičem so v naših krajih ljudje slavili poganski zimski solsticij ter s kipci prednikov namesto jaslic in omelom namesto smrekice pozdravljali sonce, ki se je rodilo iz teme najdaljše noči v leto – in je pomagalo.
V karkoli torej verjamete, verjemite. Če pa ne verjamete v nič, se pretvarjajte tako dolgo, dokler vam ne bo uspelo; slej ko prej boste prebudili svetlobo, porodili odrešilni simbol. Lahko je to okrašena jelka pred bivalnim kontejnerjem kakor pri družini Stropnik iz Črne na Koroškem, o kateri pišemo v tej številki. Lahko je prižgan kres kakor pri novodobnih poganih. Lahko je obraz ljubljene osebe, s katero se na neki sveti večer usedete k skodelici toplega čaja. Lahko je vaš lastni odsev v oknu, skozi katero zrete ven, v temno noč lastne duše, ki jo z ognjemeti in lučkami razsvetljuje otročja preprost množice. Nekoga moraš imeti rad, je rekel pesnik. V nekaj je treba verjeti.
In tako v nekem stanovanju nekje na Kozjanskem neka mala deklica zre v božično smrečico, se veseli prejetih daril, se smeje s svojima staršema. In verjame – vanju, vase, v soljudi. V zgodbe, v pravljice, tako kot je treba in tako kot je resnično. Malo dete v toplem domu, malo srce, polno ljubezni, ki bo zdravila njo in svet – tako kot je treba, že tisoče let. Igra se pod drevescem, ki sicer ni bilo postavljeno točno na božič, temveč nekaj dni prej, na solsticij, ker njen ati, moj najstarejši in najboljši prijatelj, po lastnih besedah »ne pada na te fore«. Zato pa ljubi, in ker ljubi, verjame, in ker verjame, je zadosti pogumen, da deluje. In to je tako čudovita reč, da bi jo lahko imenovali tudi božični čudež.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 51, 18. december, 2023.
