Vse preveč je pri nas tovrstnih zgodb in dilem. Ne gre in ne gre. Odločevalci se prehitro menjavajo. Vse preveč jih v parlament prihaja po plačo, kakršne velika večina še nikoli ni imela. In je, ko mine, nikoli več ne bo. Zato naj traja.
Bojim se, da se javno zdravstvo poslavlja. Zdravniki in sestre odhajajo, z njimi pa javne bolnišnice zapušča tudi Hipokrat. Mu bodo zasebniki odprli vrata? Vsi zagotovo ne. Najkrajšo bomo potegnili bolniki. Dejstvo je, da nas je vedno več. Ne le zato, ker bi bili vedno bolj in večkrat bolni, ampak tudi zato, ker nabor najrazličnejših bolezni skokovito narašča. Dr. Dragan Petrovec je že pred časom povzel podatek, da se je uradni nabor psihiatričnih bolezni v dobrih 50 letih z okoli sto povečal na 300! Ne zato, ker bi jih bilo v resnici toliko več, temveč zato, ker se to tistim, ki imajo vpliv, splača. Samo po zaslugi antidepresivov so se v tem času zaslužki farmacevtov s 500 milijonov povečali na 200 milijard dolarjev! Si predstavljate? Take »inovacije« so za farmacevtsko industrijo zlata vredne. Ni zdravstvenega sistema, ki bi lahko obvladal tak »razvoj«.
In dobro je, ko slišiš, da vse le ni tako slabo. Prva pomoč, na primer.
Zgodilo se je v eni od ljubljanskih šol. Ne med poukom, temveč v večernih urah, na športni rekreaciji ekipe prijateljev, ki tam najemajo telovadnico. Eden se je nenadoma zgrudil. Na videz povsem zdrav, vsestransko aktiven 50 in nekaj let. Obležal je, povsem neodziven.
Na srečo je bil poleg kolega, ki tudi zaradi službe redno obnavlja znanje prvi pomoči. A eno je vaja, drugo pa kruta resničnost. Čeprav ni bil sam, čeprav so imeli defibrilator, se spomina na silno odgovornost, v resnici pa na strah, kaj če delam kaj narobe, še kar ne more znebiti. Pa čeprav se je – glede na to, da take srčne zastoje preživi le en odstotek ljudi – vse skupaj relativno dobro končalo. Človek je v bolnišnici in čaka na operacijo. »Pravi« reševalci pa so jim tudi zagotovili, da so vse naredili tako, kot je prav. Ker če ne bi, človek najverjetneje ne bi preživel.
V življenju je pač treba imeti srečo. Zgodilo se je v šoli, kjer je bil defibrilator za vrati, poleg so bili ljudje, ki so načeloma vedeli, kaj je treba storiti. In najpomembnejše, od groze niso okameneli. Kar nas večina bi. Ker ko se res zgodi, je vse drugače kot na tečaju, na TV ali radiu. In tako zares, da tudi tisto navodilo, da karkoli narediš, je bolje, kot če ne narediš ničesar, ne pomaga. A zgodba skupine rekreativcev dokazuje, da se splača. Povedano drugače – če ne bi nič naredili in bi človek umrl, bi bil občutek krivde mnogo hujši od dvomov med reševanjem.
Tako pa imajo oni in jaz, ki zgodbo povzemam, razlog za vznesenost. Da so tudi pri nas še zgodbe, ki štejejo. Ne vrti se vse okoli Goloba, sindikalistov, penzij in subvencij za gospodarstvenike. Polno glavo jih imamo. V resnici me ne čudi, da med mladimi peša občutek pripadnosti in ponosa na državo. Konec koncev, lahko si mislite, kaj o njej slišijo doma. Če ne bi bilo športnih zmag, si mislim, da nas večina niti himne ne bi več znala.
Tudi zato potrebujemo dobre zgodbe. Take, ki so res pomembne in štejejo. Opisana je ena od njih.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
