»Se vam je utrgalo? Drsat? Kdo vas bo pa nazaj sestavljal, ko boste v kosih raztreščeni po ledu,« se je razburil cenjeni soprog.
»Ne moreš najti primernejšega športa za svoja leta?« sem skušala delovati pomirjevalno, babica pa, da je vendar poleti rolala. Kar je spet spravilo cenjenega soproga do visokega C. Kričal je, da je razbila šipo na sosedovem beemveju, dvakrat je podrla poštarja, tretjič pa jo je poštar štuporamo prinesel domov, in štirikrat smo bili na urgenci, ker si je potolkla kolena. Mar ne bi raje plesala trebušni ples ali kankan?
Babica je vztrajala pri drsanju, češ da je led mehkejši od betona in da po jezeru ne strašijo beemveji in poštarji, se pravi, da se nimaš v koga zaleteti. Za povrh njihov trener, ki je tudi v letih, ve, kaj je primerno za starostnike. Le majhen problemček je: izlet je zelo drag. Penzije pa bodo povišali šele prihodnje leto. Fak.
Mene je bolj kot nevarno drsanje skrbelo, kako namerava klub seniorjev priti do denarja. Ker imamo izkušnje. Babici bomo že kaj primaknili, sem rekla, namesto trapastih daril ji bomo vtaknili kaj v kuverto … »Nič mi ne boste dajali, zaslužili bomo!« je zarohnela. Kako? Menda ne spet z vročo telefonsko linijo ali prodajanjem tangic od vrat do vrat?
»Kje pa, žive jaslice se bomo šli,« je pojasnila. Ups! Kdo jih bo pa najel? Kje bodo stali? Jim je jasno, da potrebujejo za javne nastope dovoljenje? In da živih jaslic povsod mrgoli?
»Pred parlamentom jih še nisem videla,« je rekla babica. Ampak tam so tudi varnostniki.
»Le kdo bi si upal kaj hudega storiti sveti družini?« se je zvito smehljala. »In če bi, bi jaz kričala: 'Gospa predsednica državnega zbora, na pomoč, branite nas, Jezuščku strežejo po življenju!' Ali kaj takega.« Si lahko mislim.
Nobeno prepričevanje ni nič pomagalo. Popoldne so se vsuli v našo hišo seniorji in preizkušali kostume za žive jaslice. K hiši smo privlekli vso potrebno strokovno literaturo in jim ponudili pomoč v zameno za obljubo, da ne bodo šli postavat pred parlament – in seveda zbirat prostovoljnih prispevkov.
Če jih boste kjerkoli srečali, naj vas ne preseneča, da imajo vsi pastirji, osel, krave, ovce in sveti trije kralji precej zgubano kožo. Dovolj dela smo imeli s prepričevanjem, da Marija najbrž ni bila v menopavzi, ampak je imela približno 13 let. Zato si je sveti Jožef sposodil svojo vnukinjo, za kar mora izprositi pri njenih starših trikrat disko do enih zjutraj. Novorojenčka ni hotel nihče posoditi, zato je v košari za perilo dokaj verodostojna lutka, čeprav bi mimoidoči za pravega otroka nedvomno prispevali precej več. Mimogrede, naša babica je drugi kralj z leve, v rdečih turških hlačah in z mustačami do kolen. Bog se nas usmili, zdaj in januarja.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
