Ob vseh »o groza, nezaslišano …« sem se spomnila na čredo krav, ki jih pašna skupnost poleti spusti na prostrane krvavške pašnike. Ko je čas za počitek, se krave vedno spravijo na isti prostor. Blizu napajališča, na pohodniško pot proti Zvohu. Tam se poležejo in prežvekujejo. Pohodniki pa bolj ali manj naokoli njihovih rogov. Kadar je deževno in se tam nakopičeni kravjaki pomešajo z blatom, tudi one niso za v izložbo. Ne vem, zakaj imajo kravje črede vedno in povsod stalen prostor za počitek, a tako pač je. Vem pa, da imamo živa bitja vendarle več skupnega, kot si mislimo. Če se spomnim svojih in zdaj še njihovih otrok, bolj blatni so prišli na prag, bolj nasmejani so bili. Da ne govorim o mojem, ki se enkrat tedensko s »člani«, zato da se ve, da so še, odpravi v kakšno kraško jamo. Kaj bolj blatnega, kot so ti ljudje po tem, ko spet prilezejo na plano, težko srečaš. Je pa res, oni niso otroci ali prežvekovalci in se, večinoma, tudi sami očedijo ter operejo.
Skratka, blato je blato. Z njim se obmetavamo, še raje koga vanj tlačimo, najbolj pa uživamo, kadar nekdo začne v zlatu, konča pa v blatu. V pregovorih je veliko resnice.
Takšne medijsko napihnjene zgodbe so zelo pogosto namenjene preusmerjanju pozornosti. In delujejo. Mnogim so te blatne krave prišle prav. Resnici na ljubo verjamem, da so tisti, ki so spremljali kravjo zgodbo, lažje zaspali kot oni, ki so z odprtimi usti spremljali nerazumno glasovalno farso v parlamentu. Ali pa vedno bolj izgubljenega Goloba. Njegova kila je ob vsem, kar počne, še najmanjši problem. To, da ga je v bran vzela celo večno kritična Mladina, veliko pove. Žal nič dobrega. Ne o njem ne o politikih nasploh.
Kapo dol pa pred Urško Klakočar Zupančič, ki je stopila v bran Mojci Šetinc Pašek in bistvu parlamentarne demokracije. In vase zaverovanemu Golobu ter drugim kimavcem nastavila ogledalo. Bravo, ženski!
Res je, ni vse, kar delajo, slabo. A vtis je katastrofalen. Ali kot je meni mama dostikrat rekla – spet pregovor – vse, kar narediš z rokami, z ritjo podreš. Očitno ne velja le zame.
Recimo dolgotrajna oskrba. Če sodimo po močno priletnih gospodih – Jambrek, Petrič, Rupel – ki so se s Katedralo svobode odpravili na vrhunsko misijo reševanja države, potem 600 tisoč vseh, ki smo v tej državi stari nad 65 let, ni problem. Nasprotno, če prav razumem, na nas svet stoji! A kaj ko nimamo vsi ega zgoraj omenjenih. Tudi življenje ni bilo do vseh enako prijazno. Zadnjič mi je kolegica pripovedovala, da njena 60-letna sestra ne more več sama skrbeti zase, nekateri meni ljubi in znani najobičajnejšega vsakdana ne zmorejo več, poznam nekaj dolgoživih, ki svojih 90 ne vidijo kot privilegij. Tudi nas, ki še nismo tam, skrbi.
In tako sem bila vesela odločbe o tem, da bom kot državljanka Slovenije vključena v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Lepo je vedeti, da te sistem, ki si ga soustvarjal, ne bo pustil v obcestnem jarku. A od tod naprej je celotno obvestilo brca v prazno. Namesto preprostega, vsem razumljivega sporočila, da bom vključena in bom za to od leta 2025 plačevala davek – jasno mi je, da drugače ne gre – sem dobila v birokratsko latovščino stlačeno, navadnim smrtnikom povsem nerazumno besedičenje. Nič novega nisem izvedela, vseeno pa bo država za to pokurila milijon in pol naših evrov! Adijo, pamet.
Pregovor: lahko je s tujim … po koprivah mlatit!
