Odtlej nimam nobenih težav več, na to zoprno nadlogo skorajda ne pomislim več, ampak navada, da razmišljam o tem, kaj se dogaja v mojem črevesju, mi je pa ostala. Še vedno sem pozorna, koliko tekočine spravim vase čez dan, v mislih nehote računam popite kozarce. Če ne spijem litra in pol, nisem zadovoljna. Naše telo nam namreč ne sporoča pravočasno, kdaj čuti pomanjkanje tekočine in kdaj zaradi dehidracije začne slabše delovati. Ko začutim suha usta, vem, da je to zame že manjši alarm, ki ga je treba takoj sanirati. Ljudje pa z leti tudi izgubljamo občutek za žejo. Starejši so bolj podvrženi dehidraciji, saj redkeje začutijo žejo oziroma ko jo, pogosto niso zmožni zaužiti dovolj tekočine, da bi nadomestili izgubljeno. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla kakega starostnika, da bi rekel: »Joj, kako sem žejen!« in bi zeksal pol litra vode. Tudi pri otrocih hitreje prihaja do večjih izgub vode zaradi večjega razmerja med njihovo površino in telesno maso, zaradi dehidracije lahko hitro postanejo razdražljivi ter utrujeni. Verjetno zato vsi starši letamo za malčki in jih silimo s stekleničkami vode, čaja ali soka. Nagonsko vemo, da morajo otroci piti in da še nimajo razvitega občutka za žejo. Enako je s starejšimi ljudmi. Pred nekaj leti so v enem od mariborskih domov za starostnike opravili raziskavo, s katero so želeli ugotoviti stanje hidracije pri ljudeh, starejših od 65 let. Kar pri 73 odstotkih obravnavanih starostnikov so ugotovili dehidracijo, druga raziskava pa je pokazala, da je pri starejših reden spremljevalec bolezni ter večkrat tudi vzrok smrti. Pogosto pomeni vzrok za bolnišnično zdravljenje starejših, dostikrat s smrtnim izidom. Neredko je pomanjkanje tekočine povezano z okužbami, in če je prezrto, lahko poveča smrtnost za 50 odstotkov. Če smo žejni, to samo pomeni, da ni dovolj vode v našem telesu, posledično se telesne tekočine v njem zgostijo, voda v dehidriranih celicah našega telesa pa izgubi sposobnost za proizvajanje energije. Dopuščanje dolgotrajnega kroženja zgoščene krvi v naših obtočilih pa je v resnici lahko tudi izzivanje katastrofe. Zato bi bilo nekako logično, da tudi za našimi starostniki letamo s stekleničkami tekočine, enako kot nagonsko skrbimo za naše otroke, pa tega ne počnemo. Verjetno mislimo, da bodo starejši poskrbeli zase. A mnogi ne zmorejo, ostrina občutka žeje z leti žal otopi.
Ker se tega zavedam, kar pogosto težim ljudem v bližini, če imam občutek, da ne pijejo dovolj. Ali pa da ne nosijo trajnostne stekleničke z vodo zraven. Oh, kakšen greh. Sama ne grem iz hiše, ne da bi v torbici imela steklenice vode. Iz plastenke pijem vodo, če res ni druge možnosti. Preprosto se mi upira. Kot prvo, slabo vidim drobni tisk na embalaži. Kot da ga sploh kdo lahko prebere brez povečevalnega stekla! Tam je namreč natisnjena oznaka, iz kakšne plastike je narejena steklenička. Takšne, ki zdrži nekaj mesecev, ali tiste slabše kakovosti, ki ves čas pušča mikrodelce embalaže v vodo.
Preprosto ne želim spiti dveh gramov mikroplastike vsak dan samo zato, ker sem preveč lena, da bi si doma natočila vodo v stekleničko. Niti ne vem, zakaj bi pila postano vodo iz plastičnih embalaž, če iz naših pip še vedno teče čista in sveža. Naj le ostane tako.
Od snidenj z dr. Velikonjo gledam na svoj trebuh, notranje organe in črevesje kot na mašinerijo, kot recimo na en velik pralni stroj. Vanj nabašem vse živo, v mojem primeru torej hrano različnih sestav in struktur, ter potem prižgem stroj, da dela, pozabim pa na vodo. Mašina se zatika, vse se vrti počasi, hrana se premetava po mojem trebuhu. Ko pa dodam vodo, se vse skupaj obrne v hitrejšem ritmu, hrana, ki sem jo spravila vase, se v tekočini sprosti, zmehča, ustroj se navlaži in vse teče gladkeje. Vključno s prebavo, odvajanjem itd.
Da ne bi vse samo pri besedah ostalo, se odločim za pošteno generalno čiščenje svojega »pralnega stroja«. Vse, kar se je zadnja leta v meni nepotrebnega nabiralo, vključno z ostanki onkološkega zdravljenja, mora stran. S kolegico Špelo se odpraviva proti štajerskemu koncu, tam živi starejša gospa, ki doma izvaja hidrokolonsko terapijo ali preprosto kolonik. Terapija je pri nas uradno prepovedana od leta 2011, ministrstvo za zdravje se je takrat namreč odločilo, da kolonik umaknejo s seznama zdravilskih metod. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
