»Upanje na boljšo državo obstaja,« je še pred izvolitvijo rekel novi argentinski predsednik Javier Milei. Že, ampak ali ga lahko on uresniči? Da so ga izvolili, še ne pomeni, da Argentinci to zares verjamejo – samo prav velike izbire niso imeli, le slabo in slabšo možnost, se pravi Mileia ali pa finančnega ministra prejšnje vlade, levosredinskega Sergia Masso, ki je nasprotnim dokazom navkljub zatrjeval, »mi smo čudovita dežela«. Kot so elegantno ilustrirali v nekem brazilskem časopisu, volivci so izbirali med Drakulo in Frankensteinom. In v napadu samomorilske naveličanosti dolgoletne krize izbrali Frankensteina (norega znanstvenika in ne zelo racionalne pošasti istega imena), se pravi Mileia, ki je kot poslanec v politiko vstopil šele pred dvema letoma. Ali je on res manj slaba možnost, se bo šele pokazalo. Vendar so volivci očitno razmišljali, tako ali tako smo globoko v breznu, slabše že ne more biti, torej gre lahko kvečjemu na bolje.
Tole so številke, ki dajejo upati, da novi nori predsednik svojih namer morda ne bo mogel uresničiti: v spodnjem domu parlamenta ima njegova stranka La libertad avanza (Svoboda napreduje) le 38 od 257 mest, v senatu pa osem od 72. V njegovi stranki ni niti enega od sedanjih županov ali guvernerjev. Prištejte k temu še srdito upiranje nevladnikov in seštevek pod črto pomeni zelo malo možnosti, da bo res lahko speljal katero od svojih reform. Vsaj ne zelo kmalu in ne v taki obliki, kot si jo je zamislil. Na srečo. Če bi jih, bi bila to katastrofa za državo, trdi več kot sto vodilnih ekonomistov. Hecna stvar, tudi Milei je ekonomist.
K frizerju nikar!
Če mu rečete norec, vsekakor ne boste prvi, konec koncev je El loco (Norec, saj smo rekli) njegov vzdevek, na katerega so njegovi podporniki kar majčkeno ponosni, saj si ga je prislužil, pravijo, s svojo strastnostjo. In to sploh ni slabo, poudarjajo – saj moraš biti res malce nor, da greš in se lotiš vse te korupcije v državi. Že, a problem ni odstranitev korupcije, problematičen je način, kako se namerava predsednik tega lotiti. Norec je tudi naslov njegove neavtorizirane biografije – »čisto sranje«, prezirljivo prhnejo njegovi privrženci – ki Mileia opisuje kot ustrahovanega in pretepenega otroka, pa kot zelo osamljenega in labilnega človeka, ki ima za najbližje politične svetovalce svojih pet kloniranih psov, ki jim pravi »moji štirinožni otroci«. No, če so ga njihovi nasveti pripeljali v predsedniško palačo …
Nora je tudi njegova podivjana pričeska à la Boris Johnson, bujne zalizce si je pa sposodil pri Marvelovem mutantu Wolverinu. Njegovi privrženci v njem vidijo južnoameriško mešanico Wolverina in Elvisa Presleyja, nasprotniki pa križanca med Johnsonom in morilsko lutko Chucky. Le kaj se bo zgodilo, če bo lasati predsednik neprevidno zavil po poti sedanjega slovenskega premierja in poiskal frizerja? Ker vsi vemo, da od tam vodi politična pot, no, navzdol.
Po političnem prepričanju je triinpetdesetletni »argentinski Trump« libertarec, deli skrajno desna prepričanja ameriškega Trumpa, brazilskega Bolsonara, madžarskega Orbana …, le da je še nekaj korakov desno od njih. »Mene bolj kot Mileijeve ideje skrbita njegovo duševno zdravje in čustvena stabilnost,« pravi avtor omenjene biografije Juan Luis Gonzalez.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
