Prav vesela sem bila, da se vremenska napoved ni uresničila. Zato nikoli več ne bom bentila nad kakšno zgrešeno napovedjo. Najbrž si bom našla kaj drugega, da bom lahko izpustila paro iz ušes, hehe. Kako človeško, čeprav ne prav pošteno, ali ne? Se trudim, res! Ne hraniti volka v sebi …
Prejšnja noč je bila za naju res kratka! Malo naju je pač skrbelo. Čeprav so bile najine skrbi precej različne. Janek težko predvideva, razume in sprejme, kaj se bo zgodilo pri zdravniku. Zato sem mu že nekaj dni prej pripovedovala o tem in ga pripravljala na pregled: zdravnica bo samo pretipala njegov trebušček. Zdi se mi, da je po vsaki vaji gledal malo manj prestrašeno. In na koncu mi je verjel! Potem pa sem jaz stiskala pesti, da tokrat ne bo treba še kakšne druge preiskave. Zagotovo bi imel Janek občutek, da sem ga naplahtala. Seveda pa me je bolj skrbelo to, kaj bo na koncu povedala zdravnica.
Mislila sem in se jezila na tistega, ki si je izmislil rek: kar moraš narediti, ti ne sme biti težko narediti. Trapasto! Saj vem, da moram nekaj narediti, in če mi je zraven težko, mi je pač težko!
Naj se vrnem k torkovemu jutru. Janek je malo zasanjano vstal, brez besed oblekel oblačila, ki sva jih zvečer pripravila. V avtu je uredil navigacijo, kar je pač njegova naloga. In še ena priložnost, da vadi pisanje. Potem se je naslonil nazaj na sedežu in trdno zaspal. Do bencinske črpalke na Jesenicah. Namreč, takoj ko zapeljeva na avtocesto, je tam nekje skrit neki senzor, ki vpliva na Janekove možgane tako, da se mu tudi v fazi globokega spanja prikaže sendvič. In v trenutku je buden. Nikoli mi ne uspe preprečiti postanka. Vem pa tudi, da bi mu s tem pokvarila ves dan. Česar si še najmanj želim!
Potem sem ugotavljala, kako zelo sva se odvadila velikega mesta. In iskanja parkirišča. Vsakršne gneče. Pred polikliniko sva malo postala. Rešilni avtomobili so z vseh koncev dovažali ljudi. In taksiji. Starejše ljudi. Nekateri so bili sami, drugi s spremljevalci. Nekateri na nosilih, drugi so se s težkimi koraki odpravljali v reki ljudi proti velikim vratom. Čutila sem njihovo stisko, strah, pa tudi upanje. Stari ljudje, ljudje s posebnimi potrebami … Sami tisti, na katere tudi letos varuh človekovih pravic opozarja, da so potisnjeni na rob družbe. Zaskelelo me je pri duši …
Ob cvetličnem koritu je Janek popil malo vode, opazoval veliko zgradbo, malo gledal v tla, pa malo v sivo, megleno, mrzlo nebo in zakorakal k vratom. Kmalu naju je poklicala prijazna mlada zdravnica. Janek se ni nič upiral, zleknil se je na stol v ordinaciji, kot da čaka na malico. Dovolil je, da mu je zdravnica odpela gumbe na srajci, česar jaz ne smem nikoli narediti. Vse je bilo tako, kot sva se pogovarjala. Zato se je počutil varnega. Uspelo mu je premagati strah in nelagodje, pogum in uspeh sta ga naredila močnejšega.
Ko sva odšla proti parkirišču, bi lahko vsak mimoidoči videl na mojem obrazu ponos in veselje. Če le ne bi ljudje večinoma zaskrbljeno hiteli mimo naju. A ne vsi! Na parkirišču je ustavil neki avto in iz njega je izstopila gospa. Prišla je k nama in povedala, da je zelo vesela, ker naju je srečala, in da naju pozna, ker vedno bere tele kolumne. Tudi Janek je stopil k njek in jo objel. Saj veste, Janek zelo dobro začuti prijazne ljudi! Na žalost je morala hitro odpeljati, ker so zadaj že čakali drugi avtomobili. Jaz pa si še danes tako močno želim, da bi draga gospa vedela, kako zelo sem ji hvaležna za tistih nekaj trenutkov! Torej, draga gospa, ne poznam vašega imena, spomnim pa se vašega prijaznega obraza in toplih besed. Hvala vam zanje! In zdaj mislim na vas. In na to, kako nekaj prijaznih besed naredi človeku dan lepši in lažji.
Potem sem se nehala jeziti na tistega preroka, ki sem ga omenila zgoraj. Nič več se mi ni zdelo tako težko. Dragi bralci in bralke, tako malo je treba, da nekomu naredimo nekaj dobrega, ali ne? Prepričana pa sem, da vi to veste in tako ravnate. Saj se tukaj družite z nama!
Po poti domov sva opazovala prvi sneg na Prisojniku, Razorju in na Škrlatici. V dolini je bilo nekaj zelenih smrek ovitih z rdečimi listki divje trte. Mislim, da se ji reče vejtičijeva divja trta. Ušla je z vrtov in podrtih sten starih hiš. Tako se pač narava (o)krasi. Ne čaka na božič in novo leto, to si je izmislil človek. Narava ima svoj urnik in do božiča ne bo nikjer več njenih rdečih okraskov. Morda pa se bo takrat odela v belo.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
