Kaj pa je to takega, me je tolažil najdražji. Jedla bo kot mi in živela kot mi, če ne bom imela časa, se bodo pač drugi ukvarjali z njo. To že, sem jadikovala, kdo pa bo pometel pajčevino na stopnišču, pospravil po omarah v sobi, kjer bo spala, obrisal prah povsod po hiši in zdrgnil ploščice v kopalnici, da o tistih v kuhinji za štedilnikom sploh ne govorim? Ja – nihče, je bil odločen cenjeni soprog. Živimo, kot živimo, in če gostom ni kaj všeč, jim ni treba prihajati, je bil odločen. Super. O tem, da bi morda sam vzel v roke cunjo ali omelo, seveda ni bilo nikakršnega govora. Tudi babici ni prišlo niti na misel, da bi kaj prispevala k urejenosti družinskega gnezda. Me bolijo kolki, je rekla. Ampak prah vendar brišeš z rokami, sem vztrajala. Pa kaj, se je razkurila, mar ne vem, da je živčevje povezano z nekakšnimi nevroni ali ko se še temu hudiču reče, kar pomeni, da pomigaš s prstom, boli te pa tam nekje v zadku, zelo blizu kolkov? Ljubljena hči je rekla, da je pri nas vse super, pajčevine so samo odraz budističnega odnosa do živih bitij, najdražji sin pa je zagodrnjal, da gre k punci in da ima že tam dovolj pospravljanja (opa!) in da se nikakor ne namerava pretegovati še doma. Ljubo doma, kdor ga ima, sem skušala duhovičiti, pa ni nihče razumel poante. Mislila sem namreč na dom z zmešano gosko, kakršna sem, ki postori ali vsaj organizira večino tistega, kar razumemo pod krilatico »topel dom«. Takšnim goskam se običajno reče dobra vila ali nekaj podobno neslanega, sem rjovela.
Pa ni nič pomagalo, nihče ni opazil pri hiši nikakršne svinjarije. Tako sem med pisanjem tistega poročila vzela omelo in odstranila pajčevine, tudi ploščice sem malce podrgnila (ampak samo tiste v kopalnici), nakar sem se odela v plašč uporabne filozofije, ki sicer ni zrasla na mojem zelniku, a sem si jo takoj prilastila, pravi pa takole: pretirano pospravljanje pomeni izgubljeno življenje. Urejaš in drgneš, medtem pa se tam zunaj dogaja in ti nimaš pojma, kaj. Kdo pa vidi tvoj absolutni red razen kakšne sestrične, ki bo potem doma zajedljivo rekla: »Ta pa res nič pametnega ne počne, ko pa ima vse pospravljeno v nulo,« če pa ni vse v nulo, bo gotovo rekla: »Fuj, kakšen svinjak ima, kaj sploh počne?« Se pravi, da se zame tako ali tako zadeva ne more srečno izteči in da je popolnoma vseeno, če pospravljam ali ne.
Nekoč davno mi je kolegica v službi (iz čisto druge pisarne) nalepila na precej obloženo mizo listek »pospravi si mizo«. Sodelavci so me komaj krotili, da nisem šla k njej in jo mahnila po buči. Svoj zmazek je namreč oddala dva dni prepozno, nekajkrat ga je morala popravljati in nazadnje smo imeli z njim še drugi precej nepotrebnega dela. Ampak mizo je pa imela pospravljeno. Popolnoma. Ko se je spakirala domov, sem ji nalepila na mizo tole: »Pospravi si po glavi.« Niti pisnila ni.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
