Tako pač je. V majhni državi je preživetje medijev težava. Tiskanih še posebej. In dnevnikov sploh. Ne le zato, ker jih splet, radio in televizija časovno prehitevajo, tudi zato, ker v današnjih časih, ko dostojnost ni vrednota, mnogi portali objavijo karkoli samo zato, da se bere. Bolj je krvavo, razgaljeno, kočljivo, bolj se bere, gleda in komentira. Saj pravim, čas me je povozil. Kadar prebiram bombastične naslove, ki jim sledi popolni NIČ, se jezim sama nase, ker tovrstno smetje sploh opazim.
A za marsikoga iz moje generacije jutranja kava brez dnevnega časopisa nima pravega okusa. Čeprav prinaša včerajšnje novice.
Na to se spomnim vedno, ko oddajam kolumno. Kar nekaj dni pred izidom revije mora biti na uredničini mizi. S tem ima moja novičarska duša težave. Še vedno me zvabijo odzivi na dnevno dogajanje, pa čeprav vem, da me bo čas povozil. Kadar me, se jezim nase in na svet, ki se tako hitro vrti.
A ne prehiteva le mene. Tudi Golob ima težave. Več kot očitno res zaupa svetovalcem, ki jim ne bi smel. Hovnikovo je branil do zadnjega diha, druga ministra pa brez tehtne razlage odstavil. In njuna resorja podelegiral med trenutno še neodstavljene. Biti minister očitno ni problem. Vsakdo zmore. Enega, po potrebi tudi dva resorja. Bratuškova, ki ima na grbi infrastrukturo, bo mimogrede »porihtala« še popoplavno prenovo. Ker da gre za podobne reči! Že pri razlagah, kako rešiti prometni kolaps, se ji zatika. Kako neki ji bo šlo s poplavljenci, ki ne razumejo, da do novega leta ne bodo izvedeli niti tega, ali bodo rušili ali popravljali!? Priznam, tudi jaz bi besnela in dvomila o mojstrih, ki bi mi zatrjevali, da drugače ne gre. Ko se je katastrofa zgodila, so se vsi odzvali neverjetno hitro, vedeli, kje ne bi smeli graditi, kako vode krotiti, zdaj pa tako zelo po naše. Počasi, bo, ko bo, če bo. Obrambni mister Šarec, ki je fasal še kmetijstvo, ima srečo. Do pomladi, ko bodo kmetje spet zaorali – tako in drugače – bo menda tam že kdo drug. Težje bo Boštjančiču, ki je za »zraven« dobil še javno upravo. V njegov resor sodijo tudi pogajanja s sindikati. Saj se vsi spomnimo, s kakšno lahkoto je lani Golob vsem in vsakomur obljubljal višje plače, pomoč, pokojnino … Boštjančič pa varuh državne blagajne?
Ni čudno, da podpora Golobu in vladi pada. Če bo odšel predsednik vlade, bodo v koaliciji našli drugega, če bo padla vlada, bodo volitve. V zadnjih desetih letih so se predsedniki vlad menjavali kot po tekočem traku, niti eden ni oddelal celega mandata. »Novi obrazi« niso prinesli odrešitve, kar pomeni, da volivci nismo dobro presodili. Bolj kot za kogarkoli smo bili proti Janši. Z razlogom. In od Cerarja naprej volili nove. Bojim se, da se bo to razočaranje poznalo pri udeležbi na naslednjih volitvah, kadarkoli že bodo. Z volilno matematiko pa je tako, čim manjša je, prej lahko stranka, ki je volivci nikoli ne pustijo na cedilu, dobi relativno večino. Vemo, katera je to. Tudi Janša ve. In čaka.
Tudi to je demokracija. Volivci imajo vedno prav. Tudi tam, kjer v sedlo posedajo skrajno, militantno desnico. In ta prevzema oblast. Dogaja se čisto blizu, v velikih državah, tistih, ki imajo vpliv in moč. Tudi orožje. Ne le v Evropi. Tudi naši politiki že omenjajo tretjo svetovno vojno. In marsikaj drugega postane povsem nepomembno.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
