Teče prva klinična študija cepiva, ki jo vodijo na kliniki Cleveland v sodelovanju z Anixa Biosciences. Prvo preizkušanje cepiva je osredotočeno na preprečevanje ponovitve bolezni pri bolnicah z rakom dojke, pri katerih so bolezen zazdravili; kasneje pa bodo cepivo dali tudi v širšo uporabo, za cepljenje zdravih ljudi. Prve odmerke so prejele bolnice s trojno negativnim rakom (TNR), ta raste hitro in ima veliko verjetnost, da se bo razširil tudi na druge dele telesa, prav tako ima večjo verjetnost ponovitve kot druge vrste rakov. Cepivo je zato super novica. Trenutni rezultati na živalih so spodbudni, pri miših so zdravniki odpravili raka v kar sto odstotkih. Ne vem, ali bo katero od teh cepiv v prihodnosti koristilo meni, trenutno je vakcina v eksperimentalni uporabi, dobile so ga že prve bolnice. Onkologi verjamejo, da bo v petih letih na voljo ljudem, ki s(m)o preživeli raka dojke in jih(nas) skrbi, da bi se bolezen ponovila. Čez kakšni dve do štiri leta pa bo cepivo na voljo tudi ženskam, ki za rakom (še) niso zbolele.
Vsaka novica ali članek o novih prijemih v onkologiji in o revolucionarnih zdravilih v meni budi upanje. Obenem se mi odpira kup vprašanj o tem, kaj so vsi ti znanstveniki delali zadnjih 30 let, da niso že prej izumili učinkovitega cepiva? Ali pa, kako je mogoče, da so cepivo za covid, ki je bil za znanstvenike precejšnja neznanka, ustvarili v nekaj mesecih, s cepivom za raka pa pacajo desetletja? Saj ne rečem, da onkologija nima ustreznih zdravil za zdravljenje onkoloških bolezni, to ne, kakšni medikamenti pa vseeno primejo pri kom. Ampak ne pri vseh. Še vedno me je groza podatka, da v Sloveniji zdravniki vsak dan obvestijo vsaj štiri nove ženske, da so dobile to grozno bolezen, za eno izmed njih je obvestilo prišlo prepozno. Ti presejalni testi za raka dojke so kot nekakšna tombola življenja. Lahko dobiš, a globoko v sebi veš, da boš enkrat izgubil igro, drugače ne gre.
In ta prvi šok, ko ti nekdo po telefonu brez občutka pove, da je tvojega dosedanjega življenja konec, kajti stavek »Gospa, obvestiti vas moramo, da imate raka« je težko prenesti brez težjih čustvenih posledic. Na srečo zdravstveno osebje ob tem telefonskem klicu ne operira s statističnimi podatki, ker bi potem rekli takole: »Gospa, obvestiti vas moramo, da imate raka na dojki. Ste četrta ženska, ki smo jo danes poklicali zaradi bolezni. Ena od vas bo morala umreti, žal, takšna je statistika. Katera, no, tega pa še ne vemo.« O tem prvem nesrečnem klicu z onkologije mi pripoveduje vsak bolnik, ki sem ga srečala v zadnjih letih. »Dvignem telefon, ona pa reče, gospa, raka imate, pridite nazaj na onkologijo. Sem kar skupaj padla od groze,« pripoveduje soseda. Znanka je doživela podoben šok: »Tri ure potem sem se še vedno tresla in jokala, sploh se nisem mogla pomiriti.« Pred nekaj meseci je kolegovega očeta kap, ko so ga poklicali takole mimogrede in mu sporočili, da ima raka prostate. Na urgenci so morali zdravniki najprej reševati srčne zadeve in šele potem onkološke.
Še en moj prijatelj je pred nekaj tedni prejel ta grozljivi klic: »Gospod, prišli so izvidi biopsije, imate raka.« A on se je smejal na ves glas. Malo me je presenetil ta njegovi izbruh, a ne preveč. Smeh je lahko eden od nepričakovanih odzivov. Ali pa jok. Ali pa nema otrplost, tu ni pravil. Tudi sama sem se smejala, ko me je neznanka z onkologije po telefonu obvestila, da imam v prsih nevarnega sovražnika. »A to me hecate?« vem, da sem ji rekla, in potem sem padla v histeričen smeh. Ni bilo prvič, da tako neumno odreagiram na kakšno resno novico, moj obrambni mehanizem včasih čudno odreagira in tu nič ne morem. Tolažim se, da nisem edina, ki se ob tovrstnih šokih nenavadno obnaša.
In potem se vprašam, na kakšen način pa naj bi nam neznanci z onkologije sporočali slabe novice, da bi bil njihov glas sočutno primeren dogodku in da sogovornik na drugi strani ne bi takoj kolapsiral od hudega? Nisem strokovnjakinja za komuniciranje, čeprav znam pogosto tako zaplesti pogovor, da ga niti trije komunikatorji potem ne razpletejo. A vseeno menim, da bi bilo bolj človeško, da se človeka o tem, da je dobil raka, ne obvešča po telefonu v smislu poštne uslužbenke: »Gospod, na šalterju vas čaka paket. Do petih ga morate dvigniti.« Verjamem, da bi se mnogi bolniki izognili hudemu stresu, če bi jim takšno novico povedal usposobljen zdravnik. Takšen, ki bi lahko bolnika takoj pomiril, da diagnoza rak ne pomeni tudi takojšnje smrtne obsodbe. Takšen zdravnik, ki mu bo povedal, da je rak danes v veliki večini ozdravljiva bolezen. Takšen, ki bi znal reči, da bo borba težka, a da obstaja velika verjetnost, da jo bo premagal. In zagotovo takšen, ki mu bo rekel iskreno: »Tu sem za vas, za vsa vaša vprašanja, in naredil bom vse, kar je v moji moči, da skupaj premagava to sranje.« (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
