Poslušam, gledam in po resnici povedano, vsakič znova ugotavljam, da je pričakovanje, da bo država rešila težave starajoče se družbe, utopija.
Te dni smo izvedeli le, da bo zaradi tega, ker se zavedamo prihajajoče težave, treba odšteti še 2 % neto prihodkov (1 % delavci in 1 % delodajalci) v obliki novega davka za solidarno prihodnost. S tem denarjem bomo najprej plačali tiste, ki bodo ugotavljali, kaj potrebujemo, potem one, ki bodo šolali druge, ki bi to izvajali, nadalje tiste, ki bodo certificirali tiste, ki bodo to izvajali ... in tako, kot je to ponavadi ... bo za resnične dodatne storitve za starostnike ostal drobiž.
Računica se ne izide
Če si predstavljate, da boste za dodatni odstotek svojih prihodkov nekega lepega dne deležni pomoči na domu, osebnega asistenta, finančnih priboljškov, brezplačnih prevozov in boljše zdravstvene oskrbe, vam bom takoj povedala, da se računica ne izide, ne glede na to, kakšne barve vlado bomo imeli.
Če 10 % starostnikov potrebuje takšno posebno oskrbo, to pomeni, da se stroški oskrbe enega morajo pokriti iz prispevkov desetih. Torej, vse skupaj bo budžet za takšne storitve 20 % povprečne plače, kar danes znaša približno 300 evrov na mesec.
Seveda, s temi 300 evri pa bo treba plačati še vse tiste nove ustanove, urade, centre ... ki bodo nove storitve razvijali, izvajali, dodeljevali, evaluirali ...
Razmerje bo podobno temu, ki ga že danes vidimo v domovih za ostarele – od sto zaposlenih na koncu starostnik za dvakratno povprečno pokojnino dobi deset minut oskrbe, plenico in nekaj za pod zob.
V centrih za socialno delo je že zdaj 90 % papirologije in 10 % stvarnega ukvarjanja z ljudmi.
Za omenjenih 300 evrov bruto bo možno plačati največ 200 evrov neto za vse storitve, o katerih se vam danes sanja, to pa v praksi pomeni največ 20 ur najslabše plačanih delavcev, ali nekaj ur na mesec, če gre za delo strokovnjaka. Ali še manj, če računamo, da bo ta delavec potreboval še avto, opremo, uniformo, koordinatorja, telefon, računalnik ...
Ali obstaja druga možnost?
Druge možnosti ne bo znotraj enake miselnosti. Vse naše težave izhajajo iz naše turbo individualiziranosti družbe, kjer je vse lažje kot sodelovati in graditi na skupnih rešitvah.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
