Občasno živimo na hribu na robu Vipavske doline, ena od prednosti je tudi varnost pred podivjano naravo. Potresov v preteklosti ni bilo, povodnji in plazov ne more biti, toče nismo doživeli že leta, nas pa nadlegujeta burja in suša, to je že res. Ampak to je vse, kar nas lahko doleti, sem si mislila. Potem so nas pred leti poklicali sosedje, naj pridemo reševat svoje premoženje, čez vas je namreč zdivjal tornado, vrtinec je imel premera »le« deset metrov, a kar je dosegel, je uničil. Tornado v Sloveniji?! Letos vsaj pri nas še ni bilo nobenega silovitega vremenskega dogajanja, nesreča se je priplazila po tihem – ko je drevje cvetelo, je bilo tako hladno, da čebele in drugi opraševalci niso hoteli iz svojih gnezd. Sadja skoraj ne bo. Najbrž utrujam s svojimi zgodbami, toda tisto, kar doživimo in opazimo sami, se globoko zareže v misli in spomin. Prepričana sem, da vsi nesrečniki, ki so jih prizadela zadnja (in prejšnja) neurja, razmišljajo samo o tem, kako se ubraniti pred besom z neba. Še manj možnosti imamo, ko se začne Zemlja tresti, zdi se, kot da se nas hoče otresti. Nič čudnega, tako zelo posegamo v naš planet in ozračje okrog njega, da se je začel braniti, pravijo bolj romantični teoretiki zarote. Manj romantični lastniki kapitala, ki s svojimi nasilnimi posegi povzročajo neravnovesje v naravi, pa se izgovarjajo, da gre za običajne ciklične pojave na planetu. Mimogrede – je živelo v zadnjem »ciklu« osem milijard ljudi?!
Žal proti silam narave ne moreš ustanoviti civilne iniciative in jim poslati sicer upravičene proteste, lahko pa se ljudstvo zbere in prisili oblast, da se očistijo vodotoki, pritrdijo šlampasto pokrite strehe in izpraznijo kleti, polne dragocenih knjig, umetnin in naprav. In podobno. Ne boste verjeli, da je ljudstvo pri takšnih zadevah pripravljeno tudi garati in celo prispevati kakšen evro, če so delovne akcije smiselne in dobro vodene. In če se za začetek na smrt ne sprejo desničarji in levičarji, kdo ima bolj prav in komu bodo pripadale točke za naslednje volitve.
Časa namreč ni več. Če smo še tako nizkooglični, ekološki, se vozimo z bicikli, povzročamo čim manj odpadkov, kolikor jih je, pa strogo ločujemo in jemo čim manj mesa, lahko s temi in podobnimi ukrepi podivjano naravo samo malce zaviramo, ustaviti je ne moremo. Za globalno izboljšanje bi morali tako ravnati vsi, a saj vemo, kako je. Ta svet vodi biznis, ki ima drugačna merila.
Ostane nam le, da pometemo pred svojim pragom in se zaščitimo, kolikor je mogoče. Da pretehtamo, kaj je prav in kaj ne. Da ne poslušamo politikov, ampak stroko. Nesrečni kanal CO recimo. Trenutno je glavni problem, ali ljubiš Jankovića ali ne, ne pa, ali je prepotrebni kanal grajen, kar je najbolj mogoče varno. Vsak kanal pušča, pravi na enem od soočenj desničar. Če bo ta kanal razrušil potres, bo Ljubljana zravnana z zemljo, mi pravi nekdo, ne poznam njegove politične opredelitve, vem pa, da je strokovnjak za nizke gradnje. Zanimivo, protestirali so tamkaj živeči kmetje, čeprav kanal ne gre čez njihovo zemljo. Skrbi jih pitna voda. Ker živim blizu Kleč, kjer je eden glavnih vodonosnikov, in se pogostokrat sprehajam med njivami, mene predvsem skrbi vse tisto, kar kmetovalci zlivajo po površinah na vodovarstvenem območju. Recimo – še prejšnji dan je njiva s krompirjem zelena, naslednji dan je nadzemni del popolnoma posušen. Poškropljen s strupom in zadušen. Da je z izkopavanjem manj dela. Uboga podtalnica. Da ne govorim o gnojevki na njivah, ki za povrh zasmradi dve spalni naselji. Ne živi med nami noben inšpektor?
Čeprav so vremenske napovedi na voljo na vseh elektronskih napravah, je vseeno najbolj gledana televizijska oddaja – vreme. Upamo, da nas bodo profesionalci potolažili in kaj razložili. Ne vem, ali danes še molijo v cerkvah za dež, ampak včasih so ljudje po kolenih drsali okrog oltarja in goreče prosili za milost z neba. Če je ni bilo, so bili krivi njihovi grehi. Saj je tudi danes tako, kajne? Jasno je le nekaj – vreme bo! Zmeraj slabše. Priznati bo treba, da je to naš glavni problem.
