Ali morda na kakšno zgodbo v črni kroniki, ki se vleče leta in leta in ji ni videti konca? Ali pa morda na vsakokratne programe naših politikov? Ne, njih pa niti ne morem tlačiti tukaj zraven! Zakaj ne? Sage se navadno končajo z razrešenimi težavami in gledajo v prihodnost, ne v preteklost. Morda pa se kdo spomni, da so sage pravzaprav stare nordijske, predvsem islandske pripovedi. In tako lahko še danes, po tisoč letih, beremo o njihovem življenju.
Ne verjamem, da bodo naši zanamci brali tole čez tisoč let. Pa saj to sploh niti ni tako zelo pomembno. Želim si, da bi tole mojo in Janekovo sago brali danes. Lahko, da bo že jutri prepozno.
Resnici na ljubo pa moram priznati, da je moje pisanje daleč od sage. Skupno jima je le to, da je kot hudo dolga nadaljevanka. Zato zdaj uporabo besede saga pravzaprav zlorabljam. Ker se tega zavedam, naj mi bo oproščeno, saj ne najdem boljšega opisa dogajanja.
Tudi današnja epizoda se dogaja ponoči. A ko to pišem, še ni trda tema. Ali ura strahov. Strahov? Kakšnih zunanjih se pa res ne bojim! Bolj se bojim lastnih strahov, ki se tokrat množijo že podnevi. Tako, ta tekst bi lahko naslovila tudi Življenje ponoči, drugi del. Ampak ta trenutek še nisem prepričana o tem. Naslov namreč vedno izberem čisto na koncu. S tem tekstom bi rada naslovila vse tiste, ki bi lahko pomagali reševati življenjsko situacijo, ki jo bom opisala. Še prej pa – naslovila. Besedo sem uporabila samo zato, ker jo dandanes uporabljajo že vsi mediji in nastopajoči v njih, in to vedno znova. Pri tem mislim predvsem na odločevalce … o čemerkoli že. V politiki, zdravstvu, ekonomiji, sindikalnih zadevah … Navadni ljudje je ne uporabljamo, ker nimamo koga kaj nasloviti, če pa se kdo le opogumi, nas tako nihče ne posluša. Se tudi vam zdi tako?
Upam torej, da bo kdo moje naslavljanje le slišal. Najprej pa čisto malo razlage, zakaj želim nekoga nasloviti, mu pojasniti, ga spomniti, zaprositi, nagovoriti, vzbuditi njegovo pozornost …
Moj Janek je odrasel človek, če štejemo leta in tistih nekaj brčic pod nosom in na bradi. Odrasel je za vse tiste, ki preberejo njegov rojstni datum, seveda, če ga ne vidijo in poznajo. Njegov razum pa ni takšen, kot bi ga pričakovali od odraslega človeka. Pa tudi ne obvladanje zapletenih čustev. Nič ne pomaga, če mu zagotavljam, da slikanje glave traja samo dve minuti – ker mu ti dve minuti ne povesta, koliko časa je to! Nič ne pomagajo govorance o zdravju, prijazni radiologinji, niti preizkus zibanja na postelji pred aparatom. Ne pomagajo niti pomirjevala.
In tisto najhujše: Janekova raztrganost na dvoje, ki bi jo lahko otipal: v bolnišnici si je strašno želel, da bi zmogel leči na posteljo in narediti, kar je treba. Pa tega ni zmogel. V nekem trenutku, ko je sedel na mizi in se mučil, obupan nad seboj, nad nami, ki smo ga spodbujali, nad celim svetom, se je obrnil k radiologinji, jo močno stisnil k sebi in zahlipal s trpkim glasom, ki nam je rezal srce. Brez besed smo se odločili, da ga niti za trenutek ne bomo več prepričevali, kaj naj naredi.
Odšla sva v parkirno hišo, Janek s strašnim razočaranjem nad seboj, jaz s popolno čustveno in miselno zmedo v sebi. Komaj sem našla avto. In čudež je tudi, da nisem odbila kakšnega vogala na tistih serpentinah. Malo sreče v nesreči, pač!
Zdaj pa je čas, da naslovim problem, ali ne? Ljudje v zdravstvu, ki jim je še mar za sočloveka, v tem primeru Janeka, so mi pozneje povedali (bolj ali manj zaupno), da takšne preiskave pri otrocih naredijo tudi s sedacijo. Kar pomeni, da človeka uspavajo. Kolikor razumem, to ni anestezija. In to velja samo za otroke, za odrasle pač ne! Ti pa že morajo razumeti, da je preiskava nekaj dobrega, potrpeti, da je neprijetna, racionalizirati svoj strah in uporabiti pretekle izkušnje, jih generalizirati, upoštevati časovne pojme in tako dalje. Ampak v tem smislu moj Janek pač ni odrasla oseba. In brez vsakršne krivde! Torej – ljudje v zdravstvu raje molčijo o tem, da so njihovi protokoli očitno pozabili na skupino ljudi, ki jim pravijo ljudje s posebnimi potrebami? Ne prvič in ne zadnjič!
Naslovljena sem tudi sama. Preganjajo me vprašanja in misli: če človek ne zmore opraviti nekega pregleda, mu obrnemo hrbet in rečemo: »Sam si je kriv!« Ali njegova starost določa njegove sposobnosti? Ali se moram res zlomiti in komu zasmiliti, da mi pomaga najti kakšno rešitev? Ali mora Janek doživljati neskončne muke, da opravi neki pregled oziroma ga ne opravi? In ne nazadnje: tudi jaz sem že malo stara in včasih utrujena, veste! Pa ne zaradi Janeka, ne, to ne! Temveč zaradi takšnih stisk, kot je ta, ki mi jemljejo moč in vero v ljudi.
Tistim ljudem v tej družbi, ki vas tudi naslavljam (vplivnim in privilegiranim), pa tole: zares lepo prosim, nehajte naslavljati svojo skrb za šibkejše. Skrb je le eno od mnogih čustvenih stanj. Na vas je, da naredite kaj konkretnega, da zmanjšate, mogoče celo odpravite nam, nenaslovljenim, skrbi in stiske! Zato ste (postali) odločevalci in ne samo zame in za Janeka. Ampak za vse, ki vam neprostovoljno služijo za vaše dokazovanje. Česa že?
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
