Da bi javnosti predstavila značilnosti posvojenih otrok, je leta 1993 napisala knjigo Prvotna rana: razumevanje posvojenega otroka, posneli so tudi film Računajmo na primarno travmo. Med raziskovanjem se ji je pojavilo provokativno vprašanje: Ali je sploh smiselno posvojiti otroka, če ga travma odtujitve tako zelo zaznamuje? Posvojiteljice, ki smo se nedavno združile, da bi pomagale drugim, pravimo, da je smiselno, le pripraviti se moramo na to.
Plemenitost nima nič s tem.
»Kako lepo in plemenito, da ste posvojili,« večkrat slišimo posvojitelji, ko nas ogovorijo (ne)znanci. To nima nič s plemenitostjo! Dolgo smo se mučili na različne načine, da bi postali biološki starši, pa žal ni uspelo. Naše dejanje posvojitve izvira predvsem iz potrebe po tem, da postanemo starši in skrbimo za otroka.
»Otrok bo imel ob vas boljše življenje,« poslušamo. To po vsej verjetnosti drži, čeprav ni naš motiv, da ga rešimo, ker rešujemo tudi sebe. Je pa posvojitev izziv, na katerega se je treba dobro pripraviti. Z možem sva zelo hvaležna za skupnost posvojiteljskih družin, ki jo vzdržujemo, ter terapevte, ki so nam v pomoč! Brez tega bi bilo zelo težko. Doživimo pa seveda tudi veliko dobrega: vsakdanje radosti starševstva, veselje ob napredku otroka, medsebojno ljubezen, uspehe po malih korakih, ponos ob otrokovih talentih ... Tudi spremo se, se pogovarjamo, prilagajamo, učimo, iščemo rešitve, postavljamo meje, imamo družinska pravila …, tako kot v bioloških družinah. So pa razlike.
Odtrgani od matere.
»Kako lepo je posvojiti! Postali ste nova družina in se imate lepo in je vse v redu. Otrok ima starše, vidva sta dobila otroka in težav je konec.« Žal to ne drži. Posvojitev je travma za otroka in se zapiše v telo, vpliva na njegovo povezovanje, navezanost in odnose z drugimi, s posvojitelji, prijatelji, sošolci ter zakonskim partnerjem. Prizadene tudi tiste otroke, ki so posvojeni kmalu po rojstvu. Zaznamuje jih za vse življenje, lahko pa se naučijo s tem živeti. To je raziskano in se uporablja v praksi. Žal pri nas še ne prav dosti, kar pogrešamo, v tujini pa. Z možem sva se morala precej potruditi, da sva našla ustrezno terapevtko za najino devetletno hčerko, rojeno v Gani.
Nezavedno ne zaupajo nikomur
Dr. Nancy Verrier se je veliko spraševala, kako to, da imata z možem občutek, da se njuna posvojena otroka ne odzivata nanju, kot sta pričakovala (npr., da se bosta navezala, jima sledila, zaupala), pa če se še tako trudita z zagotavljanjem ustreznih pogojev, doslednim, ljubečim in čuječim pristopom. Otroka sta bila od začetka posvojitve nekako drugačna od drugih (bioloških) otrok. Očitno posvojenec nezavedno ne zaupa nikomur, boji se bližine z drugimi, da ne bi bilo spet boleče, če bi ga zapustili, kot so ga v preteklosti. Zato je raje na varni razdalji in želi imeti vse pod kontrolo. Tako se odzove, da je varno zanj. Preprosto ne ve, ali lahko povsem zaupa posvojiteljem in drugim. Hkrati pa ima ogromno potrebo po ljubezni, bližini, po tem, da je viden, upoštevan in pomemben. O tem razlaga tudi psihoterapevt Dan Hughes in to je osnovna dilema kompleksne razvojne motnje, ki jo razvijejo nekateri posvojeni otroci. Na žalost se v našem prostoru še premalo ve o tem. Tako se včasih napačno diagnosticira težave posvojenega otroka, da ima motnje pozornosti (s hiperaktivnostjo), selektivni mutizem, čustveno-vedenjske težave, da je trmast, kričav, nevzgojen, razvajen itd. Pa ni vedno tako, njihove težave so drugačne od bioloških otrok in tega bi se morali zavedati. Da ne bo nesporazuma, nekateri posvojeni otroci so dobro prilagojeni na življenje v posvojiteljski družini.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
