V nedeljo se je pet mož in ena podmornica odpravilo na ogled razbitin Titanika štiri kilometre pod gladino severnega Atlantika. Dobesedno sredi morja – najbližje mesto je najvzhodnejše kanadsko mesto St John's v provinci Newfoundland, je oddaljeno 650 kilometrov.
Potop z majhno podmornico, namenu primerno poimenovano Titan, naj bi trajal od osem do deset ur, a že po manj kot dveh urah, še preden je Titan sploh dosegel dno 3.800 metrov niže, je bil stik med podmornico in matično ladjo Polar Prince prekinjen. V nedeljo zvečer se je začela ena najobsežnejših in največjih reševalnih operacij. Na pomoč so priskočili obalna straža, mornarica, letalstvo in številna mednarodna podjetja. Nihče ni vprašal, koliko bo stalo ali kdo bo plačal, vsi so izpustili iz rok, kar so ravno počeli, in odhiteli na pomoč. Časa ni bilo veliko, pet mož na Titanu je imelo zraka za 96 ur.
Tik tak, je rekla ura.
Odštevanje
V ponedeljek so že intenzivno iskali z letali in majhnimi podmornicami ROV (remote-controlled vehicle, daljinsko upravljano vozilo), a kaj, ko niso niti vedeli, ali naj izgubljenega Titana iščejo na površini ali na morskem dnu. Morda niti ni mirno obležal, morda ga je tok premikal. In so torej iskali vsepovsod. Območje, ki so ga preiskovali, je orjaško: površina je za dva Connecticuta, so izračunali – pa ima že en Connecticut dobrih 13.000 kvadratnih kilometrov – potem pa še štiri kilometre v globino. Kako v tako veliki kopici sena najdeš iglo, ki meri le slabih sedem metrov? Težko.
V torek je sonar zasledil udarce, kot bi nekdo tolkel po kovini. Redno in ritmično, vsake pol ure. To je protokol, ki ga pozna vsak podmorničar: ko se v globini znajdeš v težavah, vsake pol ure udariš po kovini. Ob prvem udarcu reševalne ladje na površini ugasnejo motorje, ustavijo ves hrup in poslušajo. Ob naslednjem udarcu pol ure pozneje poskušajo ugotoviti, od kod prihaja.
V sredo so reševalci pobito priznali, da vira udarcev niso mogli izslediti, sploh pa ni nujno, da te udarce dela človek. Pod vodo je veliko hrupa, veliko različnega hrupa. Udarce, ki so jih slišali, bi lahko, na primer, povzročili tudi trki kovinskih predmetov v razbitinah Titanika. Vendar so zvečer spet slišali udarce, ki so jih navdali z upanjem. Medtem se je na površini zbirala vedno večja flota, ladje pod različnimi zastavami so imele na krovu majhne robotizirane podmornice, nekatere so sposobne celo spusta do šest kilometrov globine. Titan, če je bil še v enem kosu in na dnu, je bil domnevno na 3.800 metrih globine. Tole je bil okvirni načrt: podmornica z robotsko roko pritrdi več kilometrov dolg vlečni kabel okrog Titana – ker ga nima na kaj pripeti, ga lahko samo ovije okrog podmornice – ki ga nato ladja na površini potegne navzgor. Ampak je bil hakeljc – ali celo dva. Prvič, čeprav zveni preprosto, v resnici ni, vse mora iti prav že v prvem poskusu. In drugič, tudi če se posreči, bi dvig trajal več ur, možem v Titanu, če so bili še živi, je začelo zmanjkovati zraka in časa. In tretjič, predvsem jih je treba najprej najti. Po izračunih naj bi zraka v podmornici zmanjkalo v četrtek okrog poldneva po našem času. Reševalci so rekli, še upamo, na kupu imamo zbrano najboljšo, najsodobnejšo opremo in najboljše ljudi, reševali bomo do zadnje minute. Do zadnje sekunde, če bo treba. Vse pogosteje so uporabljali besedo čudež. Njihovi mrki obrazi pa niso govorili o upanju.
Tik tak.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
