Direktor Zalar bo vse skupaj težko preživel. Ne le njegov minister, tudi ministrica za pravosodje sta se ga odločno lotila zaradi nemarnih in prehitrih izjav. Dobro, da meter ni za vse enak, ker tudi Golob in Loredan kdaj kaj prehitro rečeta, obljubita. S temi metri imamo v Sloveniji nasploh težave. Medtem ko na zapor obsojeni ortopedi lahko opravljajo svoje delo, soodločajo na sejah strokovnega sveta UKC Ljubljana in predavajo na fakulteti, drugi NN grešniki za podobne grehe sedijo na Dobu.
Če bo minister na psihiatriji vse težave rešil z zamenjavo direktorja Zalarja, bo šlo drugje mnogo težje. Na hitro spacani ukrepi ne delujejo. Ko začne sistem razpadati, ni poti nazaj. Zato bo minister – dokler pač to bo – iskal rešitve pri zasebnikih. Kamor se mnogi zdravniki napol ali v celoti selijo. Denar je sveta vladar. Kot je rekel njihov sindikalist, dajte nam evropsko primerljive plače, pa bomo ostali. Hja, tudi drugi bi. Učitelji, profesorji, upokojenci ... Ampak ja, saj vemo, Slovenija je majhna in zato draga država, davki pa, čeprav se zdijo visoki, prenizki za vse, ki bi želeli več. Fiskalni svet je povedal svoje. In ker je vse skupaj podobno kvadraturi kroga, se zgodbe ponavljajo iz leta v leto in od vlade do vlade. Ampak koga briga. Glavno, da bo za »naše«. Glede na Ruparjevo blebetanje, ki nam upokojencem obljublja med deset in dvajset odstotkov več, bo plače, regres in dopust v javnem sektorju treba znižati, ne zvišati.
Druga boleča tema je promet. Upravičeno. Ker to, kar se letos dogaja, je popoln kaos. Že desetletja poslušamo, kaj vse naj bi in bi morali, zgodi pa se nič. Razumljivo, vlade menjamo – spodobno povedano – kot spodnje perilo. Gotovo ne zato, ker bi bile tako zelo dobre. Če verjamete ali ne, samo v zadnjih desetih letih se jih je zvrstilo šest! Vsaka najprej poskrbi za »svoje« kadre na ministrstvih in v državnih podjetjih ter zamenja vse od vrha navzdol. In ti najprej izničijo večino, kar je bilo že dogovorjenega. Ob takih »čistkah« o kontinuiteti, vizionarstvu in kompetentni stroki lahko le sanjamo. In sanjajo očitno tudi tisti, ki zdaj modrujejo, kaj storiti, kako preprečiti prometni kolaps, kam z bedniki, ki poskušajo vsak dan pravočasno priti v službo in pri tem še preživeti. In ki, nemarneži grdi, še kar nočejo na javna prevozna sredstva, ki jim jih »stroka« tako toplo priporoča. Pri tem se ti »strokovnjaki» niti toliko ne pomujajo, da bi te silne »nasvete« najprej preizkusili v praksi. Dami, ne vem imena, slišati pa je bila silno samozavestno, ki je o tem pred kratkim pleteničila na radiu, svetujem, naj se s tem javnim prevozom vsak dan z avtobusom ali vlakom (?) iz Pirnič odpelje v službo v Klinični center. In popoldne nazaj. Recimo. Z nekaj sreče bo za 13 kilometrov v eno smer porabila samo eno uro. Mimogrede, Pirniče so na pragu Ljubljane. So še odročnejše destinacije. Kaj bi bilo treba, poslušamo že desetletja. Kaj pomagajo lepi novi vlaki, če ni – in je še dolgo ne bo – ustrezne infrastrukture. Mestni in medkrajevni avtobusi čepijo v zastojih, 200 tisoč dnevnih delovnih migrantov pa mora nekako priti v službo. Če je predaleč za kolo, je avto v teh razmerah slaba, a žal edina možnost. Razumem, da so teoretiki sodobne mobilnosti zgroženi, a kaj ko ti, ki te dni čepijo v zastojih, kar nočejo izpuhteti v zrak.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
