Kar nedvomno pomeni, da so piki bolj boleči. Začelo se je, sem vzdihnila. Pri naši hiši je terasa najljubši prostor, kjer jemo, pijemo, se na veselje bližnjih sosedov prepiramo, prepevamo in prirejamo družabna srečanja. Čim posije sonček, smo že zunaj, za mizo, zadnje kosilo na prostem smo imeli decembra. Zaviti v odeje. Ampak ker je bilo na jedilniku kuhano vino, smo nekako preživeli. Vse za svež zrak!
Vendar pa še bolj kot mi ljubijo našo teraso muhe, brenclji, ose, sršeni, komarji in kar je še zalege, ki brenči in pika. Čim se pojavimo, nam že letajo okrog glav celi roji, kaj šele, ko se pojavi hrana! Poskušali smo jim že nastaviti pojedino na polico in na tla, da bi nas pustili pri miru, pa nič, hočejo jesti z naših krožnikov in se potem še malce napiti naše krvi. Ker smo pri naši hiši ekološko usekani, seveda ne uporabljamo strupenih pršil in praškov, ampak se proti vsiljivcem hrabro borimo z omeli in loparji za badminton. Poskušali smo že z nekakšnimi lučkami, ki da privabljajo insekte in jih potem ocvrejo, res se je od njih širil vonj po pečenem mesu, ampak mojem. Ker sem lučke nerodno premikala in se grdo opekla.
Potem smo nakupili bele in rumene lepljive plošče, in glej vraga – vse, kar leze in leta po naši terasi, se je prijelo na bele, na rumene pa nič. Ko sem naslednjič hotela kupiti belo čudo, plošč ni bilo več. Pa saj so uporabne samo za čebulno muho, me je prepričevala prodajalka in mi ponujala rumene. Naša golazen hoče belo, sem trmoglavila in zaokrožila po drugih tovrstnih trgovinah, a tudi tam niso imeli belih, temveč samo rumene. Fak!
Lansko poletje je ljubljeni sin od nekod privlekel zamisel, kako se iz plastične steklenice naredi vaba za insekte. Noter lahko pridejo, ven pa ne. Usmrtitev je sorazmerno humana, ker se niti ne zavedajo, da rinejo v pogubo, saj so pri tem mrtvo pijani. Ko smo namreč raziskovali, kakšne pijače najbolj privabljajo muhe, ose in podobne sitnobe, ki nam brenčijo okrog glave, smo ugotovili, da ima absolutno prednost alkohol. Iz bifeja smo zlili v čeber vse pijače, ki jim je že zdavnaj potekel rok trajanja, vse skupaj malo sladkali in lovilci insektov so bili pripravljeni. Zanimivo, čebele in čmrlji, saj veste, opraševalci, brez katerih bi življenje praktično izumrlo, se lovilcem niso niti približali. Pametne živalce. Ker če bi oboževali alkohol, bi se pač morali sodobnemu izumu odpovedati in se znova zateči k omelu.
Lansko jesen pa je cenjeni soprog ugotovil, da imajo insekti še najraje vino, seveda jim je ponujal skvarjeno, ki ga ni hotel nihče več piti. Leteče zverine pa. Odtlej se zelo trudi, d a imamo čim večje zaloge (pokvarjenega) vina. Kupuje zmeraj nove steklenice, in ko eno spijemo do polovice, odpre novo. Nikakor ne prizna, da mu vino ni všeč, ampak vztrajno ponavlja, da je edini pri hiši, ki sploh kaj misli. In načrtuje. Jaz pa preklinjam, ker imamo v vseh shrambah skladovnico plastenk se tem nenavadnim insekticidom. Prejšnji vikend je že napravil nekaj molotovk, ki visijo z grmovja, dreves in trte, mimoidoči pa sprašujejo, kaj za vraga je to. Koktajl za ose in sršene vendar!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.
