Mora že biti kaj hudo pomembnega, sem zagodrnjala. Najprej se mi je v uho zlil slap solz, nato pa še plaz jecljajočih besed: »Ubila ga bom. Zdaj je pa res konec. Prekleti poročeni kreteni! Pogrešam te, potrebujem te, je rekel. In jaz sem verjela. In zbezljala tja. In tam … prašič, pol prašiča. Ubila ga bom.«
Kar precej časa je trajalo, da sem razvozlala prijateljičino tragedijo. Zdi se mi, da je bilo nekako takole: poročeni ljubimec, ki se je že nekaj let ločeval od svoje zanikrne, zanemarjene in kakopak osovražene žene, je poklical edino žensko, ki jo je kdaj ljubil (se pravi prijateljico), in dahnil v telefon, da jo potrebuje, da jo čaka in naj se čim prej pripelje na dvorišče, kjer je on v službi. Pri priči je planila v avto, upajoč, da se je glede osovražene žene kaj premaknilo, saj je ljubimčev raskavi glas obljubljal nekaj zelo nenavadnega. Ko se je pripeljala na tisto dvorišče, ga je zagledala precej krvavega. Pa ni umiral, jasno da ne, le nerodno je zagrabil prašičjo polovico, ki mu jo je nenapovedano dostavil mesar s podeželja. Pa še avto se mu je tisti dan pokvaril. Zares jo potrebuje (torej prijateljico). Bi ga peljala s tisto svinjsko polovico domov, seveda do sosednje ulice, da ga ne bi kdo videl? In videti ga seveda ne smejo z ljubico, ne s svinjo. Kaj hočemo, tudi osovražene žene v ločitvenem postopku morajo nekaj jesti.
Zelo sem ponosna na prijateljico, ker je poslala k vragu ljubimca s pol prasice vred in ga pustila na dvorišču, naj se znajde, kot ve in zna. In naj ji ne hodi več blizu, kar ji je tisti hip tudi obljubil. Moški so dvojni prašiči, je ihtela. Se strinjam, vsaj za njenega. Moj že ni takšen. Gotovo ne.
Popoldne sem se peljala k počitniški hiši, kjer je cenjeni soprog aktivno dopustoval tako, da je zidal nekakšen jašek. Ko me je zagledal, se mu je obraz razjasnil in s kar največjo hitrostjo je pritekel k avtu. »Kako težko te čakam,« je rekel skrajno ljubeče, da mi je bilo zelo toplo pri srcu. No, niso vsi enaki. »Vsega mi je zmanjkalo, peska, cementa, apna,« je nadaljeval enako ljubeče. Se pravi, da ni težko čakal name, ampak na avto. »In tudi lačen sem.« Aha, torej ne jaz, ampak vampi po tržaško. In tudi pivo bi bilo pametno nakupiti, topli dnevi prihajajo in žeja bo huda. Oh, kako me je pogrešal!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 18, 03. 05. 2023.
