Z bosimi nogami nad poškodbe
»S tekom se ukvarjam že od srednje šole. Pri sedemnajstih letih sem šel na izmenjavo v ZDA. V šoli si lahko izbiral med športno vzgojo ali treningom nekega športa. Izbral sem si tek, ker potrebuješ le superge in kratke hlače. Zelo hitro sem napredoval, v najboljših časih sem deset kilometrov pretekel v 44 minutah. Potem sem se poškodoval in za nekaj časa postavil superge v kot. Po prihodu na študij v Ljubljano pa sem ugotovil, da je to kolesarsko mesto, ter si s kolesarjenjem zelo uspešno pozdravil poškodbo in okrepil mišice. Spet sem lahko začel teči. S prijateljem sva bila tako nora, da sva šla po pol leta teka na maraton. Bilo je precej divje: ker se nisem ustrezno pripravil, sem tri dni hodil z dvignjenimi rokami in nisem mogel po stopnicah. Prvo zato, ker me je v bombažni majici pod pazduho ožulilo do krvi (pozneje sem izvedel, da bi se moral na 'ključnih mestih' namazati z vazelinom), muskelfiber pa je tudi naredil svoje. Tega ljubljanskega maratona leta 2003 ne bom nikoli pozabil. Pretekel sem ga v štirih urah in štirih minutah, na malem kraškem maratonu sem nato 21 kilometrov pretekel v uri in 38 minut, zatem pa sem si precej poškodoval tetivo in dolgo okreval. Med drugim sem šel na lasersko terapijo in v knjigi Rojeni za tek prebral, da je treba poskusiti z bosonogim tekom,« pripoveduje.
Telesu prija bosonogi tek
Kupil si je posebne »superge« za bosonogi tek, ki so pravzaprav nekakšne nogavice s tankim gumijastim podplatom. V njih se je treba teka lotiti zelo previdno, saj se lahko poškoduješ. Ne smeš teči po asfaltu in razdalje je treba podaljševati počasi. To mu je zelo pomagalo, je pa bilo zelo naporno. Ko je usvojil še tehniko, se je bosonogi tek izkazal za blagodejnega tudi pri težavah z nogami in hrbtom.
»Odkar imam 'barefootke', se trudim v njih teči dvakrat na teden, razen kadar je živo srebro na termometru pod lediščem, preostalo pa tečem v običajnih supergah. Pomembno je imeti čim bolj različne superge. Tako imam par za po asfaltu, po gozdu in druge, ki jih redno menjavam,« razlaga Igor, ki je vsakodnevni tek odkril po naključju na Twitterju. Navdušile so ga objave Borisa Ivanoviča, ki propagira vsakodnevni tek in je v osmih letih pretekel 68.000 kilometrov. Igor se je odločil poskusiti.
»Štiri leta sem poskušal teči vsak dan, a je vsakič prišlo kaj vmes (poškodbe, bolezni ...) in sem odnehal. Lani januarja sem že štiri mesece neprekinjeno tekel, pa sem staknil covid, moral prekiniti in je bilo treba spet začeti znova. Ko sem okreval, sem najprej šel na sprehod, nato pretekel en kilometer in počasi podaljševal razdaljo. Devetega februarja letos mi je končno uspelo leto dni teči neprekinjeno!« je ponosen. Zjutraj je vstal, hčerko spravil v šolo, nato pa šel teč. Včasih krajšo razdaljo, od tri do pet kilometrov, premaga z ženo, nato gre delat. Ob koncih tedna pa uživa na petnajst- ali dvajsetkilometrskih tekih. Zelo ljuba mu je Pot spominov in tovarištva okoli Ljubljane.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 03. 5. 2023.
