Pred mano je še pet imunoterapij na dnevnem oddelku Onkološkega inštituta. Ne bojim se več tega pikanja v roko niti te brezbarvne tekočine, ki leze vame. Vse je postalo nekako odmaknjeno, rutinsko, moj prihod na Onkološki inštitut, sprehod skozi laboratorij, ki z mikroskopskimi očmi bedi nad drobcenimi sovražniki v moji krvi. Rezultati so za zdaj spodbudni, tumorski markerji ne odstopajo od povprečja. Ti podatki bi me morali pomiriti, pa me ne. Ne pomirjajo me zaradi paranoje, da se lahko zadeva v enem tednu ali dveh popolnoma spremeni. Danes sem lahko super, jutri na tleh in nad tem fizično nimam nobenega nadzora. Ko je Barbara zadnjič slišala po telefonu, da komaj govorim, je rekla, da moram priti k njej na seanso: »Ne obljubljam, da bo boljše, a slabše ti zagotovo ne bo.« Dan po terapiji me zato Edi pelje k Barbari v Slovenj Gradec. Sem brez energije in komaj hodim.
Na dolgo bi lahko zdaj opisovala, s čim vse se Barbara ukvarja, pa bi gotovo kaj pozabila. Desetletja jo zanimajo različne metode alternativnega zdravljenja, pred nekaj meseci je presekala, pustila redno službo in se posvetila svojemu poslanstvu, pomagati ljudem. Vreme je grozno, pada kot iz škafa in hvaležna sem vesolju, ko ležem na mehko posteljo v njeni »ordinaciji«. Zajamejo me znani vonji kadila in indijskih palčk, Barbara počasi in nežno udarja po tibetanskih posodah, okoli mene se širijo zvočni valovi in umirjajoče vibracije. Prepustim se energiji, ne gre drugače, moj dih je vedno bolj počasen in poglobljen, telo se počasi umirja in čutim, kako iz mene počasi odtekajo strah, stres, nervoza, zamera, pričakovanja … V ozadju slišim nežno potrkavanje zvonov, vsaka medeninasta posoda rezonira s posebnim zvokom, ki prebuja izvorne informacije, zapisane v našem DNK.
S tibetanskimi posodami sem se prvič srečala v Indiji. Na delavnici ajurvedskega zdravljenja so me polegli pod ogromno tibetansko kovinsko posodo, v premeru je merila več kot dva metra. Ležala sem na debeli bambusovi podlagi, pol metra nad mano je visel ta velikanski zvon, na moji levi in desni strani sta stala dva Indijca, v rokah sta imela veliki palici, konici pa sta bili oviti v blago. S tema obloženima koncema sta Indijca v dolgih oranžnih oblekah izmenično in po taktu udarjala po kovini zvona, ta je donel in razglašal svojo frekvenco daleč naokoli. Spomnim se, da sem se v nekem trenutku izgubila pod tem gromozanskim zvonom. Moje telo se je treslo po taktih zvonjenja, vsaka, še tako mikroskopsko majhna celica v telesu mi je utripala in prvič v življenju sem čutila vsak košček svojega telesa, ki je vibriral v svojem evforičnem doživetju. Nisem mogla kontrolirati telesa, vse dokler ni zvon utihnil in sta Indijca neslišno zapustila prostor. In šele takrat, v tisti tišini, se je zvon zares razživel. Vibracije, ki sta jih Indijca izvabljala iz njega, so po prazni sobi odmevale še dolge minute, ure morda. Neslišni zvok je trepetal v zraku, se lomil, odbijal od zvona, od mene, od tenkih sten sobe in se vedno znova vračal, k zvonu in potem k meni. Od vsega tega zvoka in vibracij sem bila tako izčrpana, da sem kar zaspala. Zbudila sem se pozno zvečer v svoji sobi, pojma nisem imela, koliko je ura, okoli mene je bila gosta tema. Nisem se mogla premakniti, ovita sem bila v plasti vlažnih in toplih zelišč ter porinjena v nekakšno velikansko bombažno nogavico, iz katere je kukala samo moja glava. Moje telo je bilo mehko kot kocka masla, ki jo vržeš na vroč radiator, in pretočno kot reka, mehko in nežno se je zlivalo med vsemi temi zelišči, na trenutke sploh nisem vedela, kje je kakšen del mojega telesa, zgoraj ali spodaj, nisem mogla premakniti niti malega prsta na nogi. Podoben, hipnotičen učinek imajo name tudi Barbarine posode. (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 16, 18. 04. 2023.
