Eh! Zakaj tako mislim? Le kdo od modrejših nekaj čez eno ponoči razglablja o starosti in modrosti. No, tole je malo za šalo in malo zares. V tej zgodnji uri sem preverila po Mali vasi, ali še kdo ponočuje. In v treh hišah so res še lučke. Iz izkušenj vem, da bodo kmalu ugasnile. No, tako tudi jaz tu in tam malo popazim na najine dobre sosede.
Ne morem spati. Pa ne zaradi kakšne lune, ampak svoje nepazljivosti ali pa naivnosti. Prejšnje dni, ko je bilo krasno sonce in travniki polni pomladanskih cvetlic ter vedno več ščebeta različnih ptic (vam povem, da se človek krakanja vran čez zimo prav naveliča!), sva z Janekom hodila na dolge sprehode. Janek (v tem primeru je rutina še enkrat več kot dobrodošla) si je nadel kapo in zapel bundo. Jaz pa brez kape in šala: saj je toplo in sonce, modro nebo in na nebu padalci. Kar je pomenilo, da je dobra termika. Sonce je ogrelo hladen zrak nad tlemi in ta se je lepo dvigal. Približno tako. Kar pomeni, da je pihal kar mrzel veter, ki ga ob vzhičenosti pričakovanja pomladi moji možgani sploh niso zaznali. Zato so ga pa zaznale moje dlesni in se naslednji dan močno vnele. Najprej malo zoprn občutek, potem postopno naraščanje bolečine, na koncu pa razbohotena bolečina po vseh ustih! Ampak to ni bilo najhuje! Sem pač trpežen človek. Težje je bilo, ker se Janeku nisem mogla nasmehniti s širokim nasmehom, ki ga najbolj potrebuje. Postal je zaskrbljen in niti medalja naših skakalcev niti soseda Nada ga nista razvedrili. Zato sem v ponedeljek zjutraj natančno ob sedmi uri že sitnarila po telefonu svoji dragi zobozdravnici Ani. In Allenu. Ko sem zaslišala njuna glasova, me je pol manj bolelo. In še enkrat več sem se zavedela, da posploševanje in bentenje čez celo zdravstvo ni pošteno. Ne, ne, nisem niti malo privilegiran človek in delim usodo vseh malih ljudi v tej družbi. In se marsikdaj tudi jezim na zdravstvo.
Ampak prav in pošteno je, da govorimo tudi o dobrih rečeh, še posebej če so redke. Na to prevečkrat pozabimo. In v takšnih nočeh, ko se v temi v mislih zahvaljujem ljudem v zdravstvu, ki so mi pomagali, razmišljam, da na koncu koncev o vsem odloča politika. In da ima naša ljubljena državica slabo karmo. O indijski filozofiji in karmi sicer ne vem veliko, čeprav besedo velikokrat izrečem. Pomeni pa tole: dejanja, ki jih počnemo danes, določajo našo prihodnost; dejanja, ki smo jih opravili v preteklosti, pa določajo našo sedanjost. Razlaga je z Wikipedije. Bi lahko tudi zaradi tega naši odločevalci trikrat premislili o vsem, kar delajo, in kako, za koga delajo? In še to: ko bodo sestopili s trona (na katerem sedijo kot bogovi), bo tudi njih doletela karma! Spomnite se!
Ampak glejte, ljubi bralci! Ura je malo čez dve ponoči, imam drugo skodelico kave in Janek spi! Zdaj so tudi sosedje pogasili luči. Želim si biti hvaležen človek. Zdravniki mi še vedno pomagajo in premišljujem, kako bi jaz, mali človek, lahko pomagala njim. Potem sem se spomnila, da mi na Facebooku kar naprej pošilja prošnje za prijateljstvo kup »zdravnikov«. Na žalost pa so vsi kirurgi, niti enega družinskega zdravnika ni med njimi, hehe. In operirajo možgane po Ameriki, študirali so v Angliji, rodili so se na Nizozemskem. Da ne govorim, kako cartkano so videti. No, če sem starejša in nisem modrejša (v zgodnjih jutranjih urah), butasta pa vseeno nisem! Vseh sto kirurgov sem nemudoma izbrisala. Ker jih natančno vidim: v temi sedijo in z umazanimi nohti in kosmatimi tacami ter rumenimi očmi praskajo po računalniku. Ja, natančno tako: hranijo zlega volka v sebi.
Da ne govorim o tistih srce parajočih fotografijah in prošnjah starih omic, ki ležijo na bolniških posteljah, v revnih pižamah, s srebrnimi lasmi in mnogimi aparati okoli sebe. Jasno, vse imajo neskončno bogastvo, ki pa ga nimajo komu zapustiti. Zato so izbrale mene! Če jim ne bom hitro odgovorila, bodo kmalu umrle, jaz pa bom ostala brez bogastva. In si očitala vse življenje ali kaj.
Vidite, človeškim volkovom ni nič sveto! Če srečate volka v naravi (no, prav velike možnosti itak ni, ker se vam bo izognil), približno veste, kaj se lahko zgodi. Za te človeške volkove pa lahko natančno veste, kaj vam bodo naredili. Po možnosti pobrali vse, kar imate.
Premišljujem, zakaj si ti osebki izbirajo za svoja nečedna ravnanja največkrat zdravstvene poklice, pa bolnike. Seveda, vsi smo najbolj nemočni in potrebni pomoči in tolažbe takrat, ko smo bolni. Zdravniki so naši bogovi, ker nas rešijo trpljenja in bolečine. In tudi padli bogovi, ko jih ne potrebujemo. In zgodbe bolnih ljudi se nas dotaknejo. No, večina.
Ali lahko še enkrat omenim karmo? Če naša današnja dejanja vplivajo na prihodnost, odstranite in ignorirajte vse tiste »vseobljubljajoče zdravnike« in srce parajoče uboge, a bogate babice s svojega Facebooka in iz svojih misli. In zaželite vse dobro tistim, ki se vam v ponedeljek zjutraj prijazno oglasijo na telefon. Naložba za prihodnost!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 16, 18. 04. 2023.
