... od krtače za lase (precej oglodane) do aluminijastih krožnikov (Kristus, kje so pa to našli) in predpražnikov, vsak je imel na sredini večjo ali manjšo luknjo. Očitno je šofer opazil, da padajo stvari po tleh, in ustavil. Divje jih je začel pobirati in preklinjati. Poznala sem ga, v sosednji ulici stanuje, prijeten in prijazen fant.
»A imate čistko na podstrešju,« sem se nasmehnila, nekaj sem morala reči, saj je moral opaziti, kako zvedavo buljim čez plot.
»Ah, ne, očetovo stanovanje, zasuto z vse sorte ropotijo, pospravljamo,« je vzdihnil. Je morda umrl, sem pomislila, in zdi se, da je prebral moje misli. »Ne, ne, nič mu ni, v toplice je šel in zdaj imamo priložnost, da napravimo nekaj reda. Sicer ne pusti, da bi se česarkoli pritaknili, skladišči vse, kar se da, kar je sicer njegova stvar, ampak zdaj je začel zlagati neuporabne stvari tudi na skupen hodnik, v klet in drvarnico. Zadušil nas bo,« se je pritoževal mladenič in pripomnil, da ravnokar pelje na mestno smetišče štirinajsto prikolico. Bo pa oče jezen, sem previdno pripomnila. Seveda bo, je vzdihnil. Pač tvegajo, da bo nekaj časa divjal.
V resnici ni pri nas nič drugače. Pred veliko nočjo imamo tradicionalno čistko, vendar vztrajno čakamo, da se tisti drugi spravijo od hiše, potem pa ihtavo naredimo, kar bi nam z dušo in predvsem s telesom preprečili. Če me ni samo nekaj ur, babica premeša vse slike po stenah, češ da jih tako ali tako ne znam obešati in da morajo pripovedovati zgodbo o ljudeh, ki v stanovanju živijo. Nazadnje je obesila tihožitje s fazanom in jabolki na stranišče. Ko sem vprašala, kakšen je bil plemeniti motiv, da je obesila sliko tja, kamor gre še cesar peš, je odvrnila, da je to uravnotežena slika, ki poskrbi za solidno prebavo. Meso, pa čeprav od ekofazana, jo zavira, ampak jabolka jo pa temeljito pospešijo. Dobra prebava je vendar vir zdravja, a ne?
Cenjeni soprog komaj čaka, da odidem za dlje časa, ker potem pokliče prijatelja, ki ima aparat za švasanje ali kako se temu šitu reče. Nakar nakupi železje in potem ustvarjata nove latnike za trto pa podaljške za streho, na katere bosta montirala senčnike in stojala za steklenice, da jih burja ne bi prevrnila. Naša hiša je v resnici podobna atomski centrali s kupom strelovodov in anten. Kadar pride nevihta, strela najprej udari pri nas. Za kar so nam sosedje nepopisno hvaležni.
No, tudi jaz komaj čakam, da cenjeni soprog in babica izgineta od hiše. Tako se znebim raztrganih in z barvo popackanih delovnih srajc in hlač, ki jih ni mogoče rešiti z nobenim šivanjem in pranjem, babici pa zmečem stran vsa zdravila, ki jim je rok že zdavnaj potekel, in vso smrdljivo kozmetiko, ki se je pokvarila iz istega razloga. V sinovi in hčerini sobi žal ne morem ničesar postoriti, ker ju zaklepata. Kakšna predrznost!
Ah, mimogrede, včeraj sem srečala mladeniča, ki je peljal na smetišče kar štirinajst prikolic krame. A je oče hudo podivjal, ko se je vrnil domov, me je zanimalo. Pravzaprav ne, se je smehljal mladenič. »Še po enem letu ni opazil, da kaj manjka!«
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.