Občasno se Janek še posebej razveseli kakšne svoje pesmi, ki jo predvajajo na televizorju, dvigne dlani k licu … Uh, kako naj vam opišem ta njegov tako značilni gib veselja? No, predstavljajte si, da je njegov obrazek cvet in obe dlani venčna listka. Tako ga vidim jaz. Če bi ga videli vi, bi vas morda spomnilo na kaj drugega. Na kaj prvinskega, ganljivega, človeškega.
In tisti trenutek pomislim: bi morala biti zdaj zraven njega, poslušati njegovo glasbo, čakati na poročila o vremenu? No, saj to naredim velikokrat! Včasih pa se vseeno zgodi, da sem povsem drugih misli in ne zmorem sedeti z njim pred televizorjem. Ne bi bilo iskreno. Ampak vseeno sva skupaj, pa čeprav pet metrov narazen, hehe.
O teh medčloveških povezanostih in povezavah veliko intenzivneje razmišljam te dni zaradi usode »zarubljenih otrok«. Verjetno zdaj že veste, da so to trije otroci, ki so bili na sodišču dodeljeni očetu, ves čas pa si želijo k materi.
Zakaj se me njihova življenjska zgodba tako zelo, tako globoko dotika? Zato, ker mi vrača mnoge spomine. Ne lepe, ampak zelo boleče spomine in neskončne stiske. Pa čeprav je odtlej minilo že več kot pol stoletja in sem odrasla, močna, samostojna, odločna … Kar obliva me, ko pomislim, koliko življenjske volje, truda in premočrtnosti bodo še potrebovali ter koliko vzponov in padcev je še pred temi tremi mladimi, da se bodo lahko osamosvojili, da bodo svoja jadra obrnili v pravo smer.
S sestro sva neko poletno jutro, ko očeta ni bilo več doma, vzeli šolski torbi, si pri sosedih izposodili denar za avtobus in zbežali k babici v precej oddaljeno vas. Stari sva bili devet in sedem let. Nikoli se nisva sami peljali z avtobusom, babice nisva niti dobro poznali. Ne bom opisovala, kako naju je bilo strah, da bi naju oče našel in vrnil »domov«! Zato sva dolgo pešačili, ne na prvo, temveč na bolj oddaljeno avtobusno postajo in včasih skočili v jarek, če je pripeljal kakšen (sicer redek) avtomobil. Babica je živela v sobici brez kurjave, tekoče vode, stranišča. V njej je bil prostor za tri postelje, majhen električni štedilnik in eno samo omaro.
Zdaj moram napisati še tole. Danes bi rekli, da smo takrat živeli v totalitarnem režimu. Z opranimi glavami. S tajnimi taborišči. Z malikovanjem političnih voditeljev … Tudi takšna je zgodovina. Mimogrede: znano je, da imamo v tej deželici zelo radi svoje vrtičke, ali ne? In temu pritiče tudi kolobarjenje. Le zakaj se mi dozdeva, da radi kolobarimo tudi z zgodovino? Hm?
No, naj nadaljujem. Zgodovina je tudi takšna, da naju takrat oblast le ni vrnila k očetu, kot je zahteval, temveč sva lahko ostali pri starejši in bolehni babici. Čeprav v materialni revščini, ki je danes za marsikoga nedoumljiva, sva dobili od nje spodbudo za učenje, toplo besedo, varnost, občutek sprejetosti. Nitke medčloveških odnosov, ki jih sicer nisva nikoli prej spustili od sebe, so začele sramežljivo rasti k drugim. Tudi kakšna prijateljica se je našla. To je bil začetek, majhen košček mirnega življenja, zavetje, ki je bilo nujno potrebno za naslednje veliko večje in pogumne korake. Babica nama je naložila nekaj nujno potrebnega: zaupati vase, delati, nikoli stati na mestu. Vedno je treba dalje, naprej, ne glede na ovire, ki jih vidiš pred seboj.
Niti vse moje osebne izkušnje niti moje relativno obsežno znanje o razvoju otrok pa ne zaobjame trpljenja teh zarubljenih otrok, ki ob vsaki priložnosti zbežijo k materi. In vsakokrat jih ponovno vrnejo k očetu. Največji strah (ki sva ga doživljali s sestro enkrat) se tem otrokom vedno znova ponavlja. Kako naj poženejo nitke medčloveške povezanosti, varnosti, zaupanja? Kako naj se učlovečijo v socialno občutljive, pogumne, dobre ljudi?
Nisem slišala, da bi tem nesrečnim otrokom v bran kdo vzkliknil: Za otroke gre! Kar je slišati pogosto v drugih kontekstih, ali ne? Ali ti trije otroci niso (naši) otroci? Čisto vsi v tej (menda) demokratični državi, ki imamo približno normalne umske sposobnosti, vemo, da vsak dan, vsako uro, vsak trenutek te agonije otroci izgubljajo možnost za normalno življenje. Ali bolj nazorno: vsi gledamo, kako otroci izgubljajo vse, kar (še) imajo! In če imajo otroci iz nedelujočih družin polovico možnosti, da se kdaj (z neskončnimi mukami in ob čuteči referenčni osebi) poberejo …, v tem primeru so jim država, zakonodaja, brezbrižnost, nečlovečnost … odvzele še drugo polovico! Kaj jim torej še ostane? Kaj?
Sprašujem se, ali je naša zakonodaja, ki dovoljuje očitno uničevanje življenja otrok, res civilizacijski dosežek? V moderni, demokratični, evropski državi? Ali morda drži, da so si izvoljeni predstavniki ljudstva vzeli pravico do samovoljnega vladanja? Me mora biti tega strah? Ja, te dni me je strah!
Zdaj si tarem glavo z vprašanjem, ali nihče v tej državi ne more pomagati tem nesrečnim otrokom? Na več najvišjih funkcijah v državi so ženske. Pa ne katerekoli! So predvsem strokovnjakinje na področju prava. Saj jih ne nagovarjam, naj iščejo luknje v zakonih in pomagajo nesrečnim otrokom. Ne nagovarjam njihovega materinskega čuta. Ne njihove empatije in sploh ne stereotipov o ženski čustvenosti, širini pogleda na situacije, skrbnosti, sposobnosti sočustvovanja, pravičnosti, ljubeznivosti … Zagotovo pa (morda naivna, kot pač sem) nagovarjam njihovo vest in moralno razsodnost, da zaščitijo šibkejše. Ne nagovarjam jih k anarhiji, če pa je potrebna za reševanje mladih življenj … pa tudi!
In, ja, tudi jaz imam rdeče čevlje, veste! Z veseljem bi jih kdaj obula. Ampak te čase res nimam za to nobenega razloga!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.