Niti ne. Prejšnji papež je odstopil, videti je bilo, da je na smrt bolan in da ne zmore več, pa je živel še deset let. Je pa res, da ni več zmogel – v njegovem pontifikatu je priplavalo na površje toliko cerkvene nesnage, da bi jo lahko začel čistiti le nekdo od daleč, ki ni del vatikanskih privilegijev in spletk. In ki ne da veliko na škrlat in pozlato cerkvenega razkošja. Kardinal Bergoglio je bil eden takšnih, iz okolja latinskoameriške teologije revolucije, ki vernikom sicer tudi odpušča grehe in jih tolaži, hkrati pa jih podpira v boju za človeka vredno življenje. Kardinali, ki so ga izvolili, so dobro vedeli, da bo novi papež sedel na miniran tron. Finančni škandali, pedofilija, homoseksualnost, ki jo v cerkvenih krogih večinoma grobo preganjajo, sicer pa dokaj pogosto prakticirajo, čedalje manj zanimanja za duhovne poklice in čedalje bolj prazne cerkve so problemi, ki terjajo vse kaj drugega kot kozmetične popravke.
Papež Frančišek je bolj malo sedel na prestolu, v vatikanske sobane gre, kadar je res nujno treba, hrani se v redovniškem penzionu, svojo letno rezidenco je obiskal samo enkrat, zato so jo spremenil v turistično znamenitost, v svoji beli opravi je med kardinali videti kot duh med pavi. Obljubil je skromnost in normalnost v Cerkvi, verniki in tudi številni duhovniki pa so pričakovali tudi odpravo celibata. Zdaj jim je že jasno, da tega v svojem pontifikatu ni zmožen storiti, niti poskušal ni. Se pa v Cerkvi že prepričljiveje ukrepa proti zlorabam, čeprav pravilo, da to storijo šele po tem, ko zadeve zastarajo, še zmeraj velja. Dotlej pa pedofilske duhovnike prestavljajo iz fare v faro, včasih celo na druge kontinente.
In zdaj se je zgodil še pater Rupnik, duhovnik, ki je obtožen zlorabe odraslih. Čeprav so v slovenskih in vatikanskih krogih to vedeli že 30 let, ni nihče ukrepal. Izgovor je jasen – zaradi takšnih nepomembnih posamičnih malenkosti pač ne sme trpeti ugled vesoljne Cerkve. Otroci zlorabe tako ali tako pozabijo, odrasli pa se lahko branijo. O tem, kako se lahko brani nuna, ki nima nobenega drugega zatočišča, predstojniki pa je ne zaščitijo, je nesmiselno razpravljati. Rupnik je pa kljub cerkvenim kaznim in prepovedim še zmeraj v svojem ateljeju in celo mašuje, krivdo za to pripisujejo papežu, ki da ščiti svojega bogatega prijatelja.
Spolne zlorabe in premoženjske mahinacije niso posamični ekscesi, ampak so del sistema – od nekdaj. Ljubice in farovške kuharice niso problem, če so bila takšna razmerja sporazumna, duhovniki so pač morali opraviti s svojimi intimnimi zavezami do Boga in Cerkve in konec. Vse drugo – otroci, nadlegovane nune, prestrašeni vernice in verniki, ki so verjeli, da bodo končali v peklu, če ne bodo ustregli duhovniku, pa so problem. Prav tako otroci iz teh razmerij, nekateri so takoj po porodu končali v gnojnih jamah. Del sistema so tudi verniki, ki so v strahu za svojo dušo dajali premoženje Cerkvi, moja prababica je že bila med njimi – čeprav bi tisto veliko lepo njivo veliko bolj potrebovala moja babica z devetimi otroki. Da ne govorim o kuharici zelo pomembnega politika iz socialističnih časov, ki je svoje premoženje podarila nunam, ker so ji obljubile, da jo bodo negovale (pa je niso), sorodniki, ki pa so zanjo skrbeli, so to izvedeli šele na zapuščinski razpravi. Tedanji nadškof je dal prednici nunskega reda (doktorici prava) potrdilo za sodišče, da je bila preveč zaposlena in ni mogla skrbeti za omenjeno darovalko. Sodišče je to upoštevalo. Razumete? Papež, ki se je v svojem pontifikatu srečal s Putinom in ruskim patriarhom ter zdaj skuša vsaj z besedami narediti vse za mir v Ukrajini, ima zelo veliko težav v lastnem svetišču. Kjer mnogi skromnosti in normalnosti čisto nič ne cenijo, svojih napak in zlorab pa ne priznajo.
Uvodnik je bil objavljen v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
