Seveda ga je videti daleč naokoli, zato nas sosedstvo in žlahta nenehno opominjata, da bi bil skrajni čas za piknik. Oziroma da še ni prezgodaj za peko na vrtu, saj je prejšnji teden vendar sijalo sonce in se je zunanja temperatura vzpela na vrtoglavih 15 stopinj. Tako bi lahko spodobno pregnali zimo, je rekel mencaje cenjeni soprog in priznal, da je že prejšnji večer po elektronski pošti povabil krdelo prijateljev, znancev, sosedov in seveda tudi sorodnikov. Zjutraj je bila vendar slana, sem se obregnila in računala na zdravo pamet povabljencev, a so žal vsi sporočili, da z veseljem pridejo. Moški da bodo celo pomagali, saj je peka na žaru vendar tako zelo mačistično opravilo. Seveda bo vse faze piknika do trenutka, ko je treba meso vreči na žar, pripravila soproga. Torej jaz.
Obložena z vrečkami sem v kotu samopostrežnice zagledala posebno ponudbo – plastične zmaje made in Hongkong. Takoj sem vzela dva, saj je bil napovedan trop otrok, ki se bodo med čevapčiči nedvomno dolgočasili. Pa se niso, saj so prinesli s seboj celo goro brzostrelk in računalniških igric. Le kaj me je prijelo, da sem, ko je bilo najbolj luštno, privlekla na svetlo tista dva zmaja? Otroci (da me ne bi užalili) so ju skušali sestaviti, pa ni šlo, zato se je eden od njih zatekel k očetu. In ko tudi njemu ni šlo, se je ta zatekel k drugemu očetu. Kmalu so bili vpleteni vsi očetje, pa tudi cenjeni soprog je prepustil čevapčiče ognjeni usodi in preizkusil svojo tehnično spretnost. Posumila sem, da s cenenimi hongkonškimi zmaji nekaj ne bo v redu, saj sta ju obe skupini mačov sestavili precej različno. Zelo dolgi vrvici sta navdajali s sumom, da bi morala zmaja leteti zelo visoko, se pa nista dvignila niti za ped. In se je začelo.
Gospodje so sneli bunde in začeli tekati najprej okrog žara, da bi zmaja spravili v zrak, pa sta zmeraj znova končala z nosom med hortenzijami, ki sem jih pravkar obrezala in so mladi poganjki zelo občutljivi. Potem so začeli tekati okrog gredic, in ker tudi to ni pomagalo, so razširili krog še na češnjo. Kar se je končalo dramatično, ker sta se zmaja dvignila ravno toliko, da sta obtičala na vrhu drevesa. Ko so ju po dolgih kolobocijah sneli, so ugotovili, da pri nas ni prostora za dirkanje z zmaji, zato so se spravili na cesto. Gospe smo medtem spekle čevapčiče in nahranile otroke, ki so se mirno igrali s svojimi puškami in topovi. Gospodov pa še zmeraj ni nazaj, edina sled za njimi sta dve pikici med oblaki daleč na obzorju. Lepo prosim, če boste na nebu zagledali kaj nenavadnega, nikar ne mislite, da so tam zgoraj kakšno vohunski baloni, sta čisto navadna zmaja in na koncu vrvic krdelo sestradanih dedcev. Ki so zaradi lakote najbrž nekoliko nevarni.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
