V zadnjih letih so se kot poseben fetiš slovenskih spletnih portalov uveljavili zapisi s cvetočimi pričevanji srečnikov in srečnic, ki so sledili klicu brezmejnega, v krutih domačih logih nerazumljenega srca ter zavrgli okove povprečnosti. In poleteli svobodni iz doline šenflorjanske v kraje večne pomladi, naseljene z venomer vedrimi, pristnimi in nasploh nepokvarjenimi domorodci, prislovičnimi plemenitimi divjaki, ki sicer res nimajo dosti pod palcem, imajo pa drug drugega, ker imajo vsi do zadnjega veliko, tako rekoč brezmejno srce. In naši popotniki sedaj v svojih pričevanjih s sijočimi očmi in peno na ustih svečano izjavljajo, kako so v tujcih na drugi strani zemeljske oble našli svoje resnično pleme, v tropskih plažah pa davno izgubljeni raj, za katerega jim je bilo ves čas namenjeno, da se vanj vrnejo.
Jaz berem te zadeve in sem tako prekleto srečen za vse programerje, content writerje, startuperje, influencerje in drugo zgarano ubogo gmajno, da mi gre kar na jok, ko vidim, da pravica vendarle obstaja in da so najboljši, najbolj čustveni, najbolj empatični, najbolj inovativni in najbolj drzni med nami na koncu vendarle nagrajeni. Najraje bi iz najčistejše hvaležnosti šel po kolenih na Brezje in tam v nacionalnem svetišču dvignil roke k nebu, slaveč vse te čiste duše, ki so se zmogle dvigniti iz matičnega pekla zarobljenosti, v katerem so tako hudo eksistencialno trpele, četudi v višjem dohodkovnem razredu. Kajti to so tako rekoč novodobni svetniki in svetnice, katerih zgledi me navdihujejo, čeprav vem, da sam ne premorem niti promila njihove volje, njihove plemenite neobremenjenosti s posvetnimi odgovornostmi, njihovih računalniških in samopromotorskih veščin – zato bom po vsej verjetnosti vse življenje preživel potopljen v močvaro povprečnosti, v družbi sebi podobnih tečnob, odtujen od svojega bistva, obsojen na boleče gnitje svojih bojda neskončnih potencialov. Krasne zgodbe so ta utopična popotniška pornografija (poporniči) in človeku se spričo njihove nedolžne lepote mora orositi oko, obenem pa si ne more pomagati, da se ne bi sam pri sebi počutil kot bedak in zadnja zguba, kajti – Koromandija obstaja, pa vendar konzument porniča ve, da nikoli ne bo zbral poguma in šel za soncem v deveto deželo. Temveč bo do konca življenja ostal zguba, obsojena na mentalno masturbacijo ob zgodbah iz vročega raja, da se iz uvelih možganov trudoma iztisnejo poslednje molekule dopamina, medtem ko se nekdo drug potaplja in kajta v tropskem morju, žre jastoge in opazuje haikujev vredne sončne zahode – in to vse med iskrenimi ljudmi in čivavo na straži.
Žal pa so kakor vsa druga pornografija in nasploh kakor dobršen del vsebin množične potrošnje tudi zgodbe popotniške naslade v veliki meri zrežirane, cenzurirane, retuširane – skratka, izumetničene, v kolikor niso namišljene. Kot starletine gube redki so v njih trenutki popolne iskrenosti, ki bi osvetlila temno plat paradiža: bolečino ob trganju korenin, izgubljenost ob življenju med ljudmi s popolnoma drugačnim kognitivnim okvirom in kulturnim kapitalom, srkajoči občutek življenjske neizpolnjenosti, bitje prestrašenega srca, pred katerim ni mogoče ubežati na noben konec sveta, občutek tujskosti v lastni koži, domotožje, navajanje na neprimerno nižji družbeni standard ... Tega miti o življenju svetnikov v raju ne povedo, in kadar si poskušam zamisliti te reči, sem tako prekleto žalosten zanje, da mi gre kar na smeh. Sploh pa sem slišal, da se bojda vsake toliko pripeti, da se v nasprotno smer prek oceana poda kateri izmed sejšelskih, kubanskih, balijskih, celo tenerifskih, avstralskih in tudi britanskih otočanov, da bi raziskal deželo izvora vseh teh slovenskih nemirnežev. In potem ubogi zmedeni domorodec ali pa Guardianov turistični novinar prideta pod Alpe in začudeno ugotovita, kar nekateri šele morajo ugotoviti, čeprav je Cankar to trdil že pred več kot stoletjem – pa saj tukaj imajo pravi raj, četudi z malo iskrenosti in še manj čivavami.
Še več zanimivosti in odličnih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
